Natisnite    Pošljite prijatelju

Nespametni bodo žejni

Sladkovodni ekosistemi so občutljiva povezava med kopnim in morjem. So najbolj kritična točka planetarnega sistema kroženja vode. Vsaka človekova dejavnost se hitro in pogosto prav dramatično odraža v sladkovodnih ekosistemih. Njihovo zdravje in pestrost sta izjemno povezani z zdravjem in razvojnimi možnostmi človeštva.

Že danes si moramo vsi skupaj prizadevati, da bi gospodarjenje z vodnimi ekosistemi temeljilo na preprečevanju vzrokov, ne pa da se ukvarjamo le z odpravljanjem posledic zaradi nespametnih odločitev.

Velika večina ljudi se še ne zaveda ranljivosti sladkovodnih ekosistemov po vsem svetu.
Voda iz rek in jezer se rabi za namakanje, v industriji, doma in kot pitna voda. Neizmerna potrošnja vode povzroča vse hujše težave. Voda postaja vse bolj dragocena dobrina. Nesonaravno upravljanje z vodnimi viri je lahko usodno za človeštvo. Z biološkega vidika so sladkovodni sistemi nesorazmerno bogati, obenem pa nesorazmerno ogroženi. Zgledov je mnogo preveč. Nekaj jih je sijajno predstavila Janet N. Abramovitz v zborniku Worldwatch 1996.

Rekama Kolorado in Ganges je za kmetijske potrebe odtegnjena tolikšna količina vode, da komajda pritečeta do morja. Jezero Čad v Sahelu je v zadnjih 30 letih izgubilo 75 % vodne mase. Aralsko jezero, nekdaj četrto največje na svetu, je zaradi norega namakalnega projekta izgubilo tri četrtine svoje prostornine in se zmanjšalo na polovico, slanost jezera se je povečala za trikrat, izginilo je 20 do 40 ribjih vrst, ki so včasih živele v tem jezeru. Ribolova, ki je nekdaj dajal 44 000 ton rib in zagotavljal delo 60 000 ljudem, ni več. Več kot 36 000 km² nekdanjega jezerskega dna je danes slana puščava in pogosti viharji nosijo strupene soli in prah tisoče kilometrov naokrog in ogrožajo zdravje več kot 3,5 milijona ljudi.

Umrla jezera in zastrupljene reke

Industrijsko kmetijstvo ni le največji porabnik vode, ampak tudi njen največji onesnaževalec. Le majhen delež vode, uporabljen za namakanje, se povrne v vodotoke. Pa še ta je zastrupljen s pesticidi, nitrati, obremenjen s solmi, pregret in z nižjo vsebnostjo kisika. Presežki dušika in fosforja, ki so posledica pretirane uporabe kemičnih gnojil ter odvajanja iztrebkov iz farm in kanalizacije, pospešujejo rast alg. vezava kisik na organske odpadke v vodi pospeši procese umiranja jezer, kar je hitro usodno tako za ribe kakor za druge vodne organizme. Kisli dež povzroča spremembe pH (stopnja zakisanosti) v vodah. Če pH pade pod 5.5, poginejo salmonidne ikre, obenem pa se pospeši izločanje težkih kovin (aluminij, živo srebro, svinec) z uničujočimi posledicami za vodni živelj.

Velika jezera v ZDA, ki vsebujejo 20 % svetovne količine sladke vode, so zaradi industrializacije in kmetijstva zelo prizadeta. Najhujši problem so strupene kemikalije. Okrog jezer se letno zgrne nad 100 milijonov ton nevarnih odpadkov, vanje se odplavljajo ostanki prek 25 milijonov ton pesticidov letno. Ribe so zastrupljene z živim srebrom, PCB-ji, dioksinom, klordanom in diditijem. Stopnje bioakomulacije in biomagnifikacije strupov v organizmih so zaradi dolgih prehranjevalnih verig izjemno visoke. Človek bi moral piti vodo iz Velikih jezer več kot 1000 let, da bi prejel enako količino PCB-ja, kakor če použije tam ujeto kilogramsko postrv. DDT in drugi pesticidi, PCB in tudi sestavine nekaterih detergentov delujejo kot endokrini strupi, vplivajo na hormonski sistem in poškodujejo imunski sistem organizmov in človeka. Že v zelo majhnih količinah povzročajo vrsto morfoloških, fizioloških in reproduktivnih motenj. Tumorji, deformacije in regeneracije, motnje reprodukcije in zmanjšana sposobnost preživetja, vse to so znaki, ki so opazni pri ribah, pticah, sesalcih in človeku.

Kognitivne (učenje, spomin), gibalne in vedenjske motnje pri otrocih niso posledica prehrane z zastrupljenimi ribami le med nosečnostjo, ampak posledica zaužite zastrupljene hrane, ki jo je mati uživala vse življenje. Oploditvena sposobnost moških je zaradi 50-odstotnega znižanja števila spermijev močno znižana. Vzrok so pesticidi z estrogenim delovanjem. Toda od 30 000 različnih kemikalij, ki onesnažujejo okolje, jih le 1 % spremlja redno opazovanje.

Množično izumiranje

Sladke vode so prava zakladnica živalskih vrst, čeprav zajemajo le 1 % zemeljske površine. V njih živi 12 % vseh znanih živalskih in 41 % ribjih vrst. Do danes je izumrlo (ali jim preti izumrtje) že dvajset odstotkov vseh sladkovodnih vrst organizmov. V Severni Ameriki je tako ogroženih že 67 % vrst školjk, 37 % vrt rib in 38 % vrst dvoživk. Za primerjavo stopnje ogroženosti: na istem območju je ogroženih le 16 5 sesalcev in 14 % ptičjih vrst. Ni pa le število ogroženih vrst organizmov tisto, kar je skrb vzbujajoče. še bolj alarmantna je hitrost, s katero vrste izginjajo! Ta pa je danes 100- do 1000-krat hitrejša, kot je bila, preden se je pojavil človek. V naslednjem tisočletju bo dosegla strahoten 10 000 kratnik!

Očitno je torej, da človek s pospešeno hitrostjo uničuje naravno pestrost in življenjska okolja raznih vrst. Tako izginjajo vrste in življenjska okolja, ki jih človek ni niti še opisal. Narava teh razdejanj ne zmore popraviti. Uničevanje je hitrejše od evolucije!

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju