Natisnite    Pošljite prijatelju

Kit grbavec

Prisotnost kita grbavca (Megaptera novaeangliae) v februarju, marcu in deloma aprilu letos v slovenskem morju je vzbudila veliko pozornosti v očeh javnosti in v znanstvenih krogih. Najbližja populacija kitov grbavcev namreč prebiva v severnem Atlantiku. V Sredozemskem morju je bilo do sedaj zabeleženih 14 opažanj te vrste, v Jadranskem morju vključno s tem zadnjim opažanjem 2, za severni Jadran pa je to prva obeležitev.

Kit grbavec spada med vosate kite, največje predstavnike reda kitov. Namesto zob, kot že ime pove, imajo od 270 - 400 vosi, ki zrastejo tudi do 76 cm (velikost se med vrstami razlikuje). To so ploščate, prožne, nacefrane plošče iz keratina (kot na primer nohti), ki visijo z zgornje čeljusti kita.

 

Vosi

Hranijo se s krilom (majhne rakom podobne živali, ki so del zooplanktona) in manjšimi ribami. Na dan pojejo od 1 do 1,5 tone hrane. Kit z odprtimi usti zaplava v oblak krila, ki ga zajame skupaj z vodo. Nato vodo precedi skozi usta, plen pa ostane na vosih in ga nato poje. Včasih se več grbavcev hrani skupaj s posebno tehniko. Potopijo se in počasi krožijo okoli plena, ter se dvigajo proti površju. Pri tem spuščajo zračne mehurčke, ki delujejo kot mreža in prisilijo plen, da se stisne skupaj. Kmalu zatem, ko se na površju oblikuje krog mehurčkov se pojavijo kiti s široko odprtimi usti, da zajamejo plen.

 
Velikost kita grbavca v primerjavi s človekom

Odrasle živali merijo od 12 – 16 metrov v dolžino ter tehtajo do 40 ton. Grbavcev ni težko prepoznati, saj imajo zelo značilno obliko telesa. Na hrbtu imajo majhno hrbtno plavut, ki daje izgled grbe (od tod izvira tudi njegovo ime), na gobcu imajo gumbom podobne izrastke, iz katerih štrlijo majhne, trde dlačice. Njihova vloga ni povsem jasna, mogoče z njimi zaznavajo gibanje v bližnji okolici. Na spodnjem delu čeljusti imajo kot vsi brazdasti kiti brazde, ki segajo do popka in jim omogočajo, da naenkrat zajamejo ogromno količino vode s hrano. Rep lahko meri tudi 5,5 m in ima rob žagaste oblike in koničaste konce.

Najbolj značilne zanje so njegove veličastne bele prsne plavuti, ki odsevajo v morski modrini in dosegajo 1/3 celotne kitove dolžine. Po njih so dobili znanstveno ime Megaptera novaeangliae, kar pomeni Veličastna krila Nove Anglije. Po hrbtni in bočni strani so temno sive-črne barve, na spodnji strani trebuha in repa pa so beli. Tako kot lahko delfine prepoznamo po hrbtnih plavutih, lahko med seboj ločimo tudi kite. Grbavce torej lahko prepoznavamo po hrbtnih plavutih, predvsem pa po vzorcih na repni plavuti, ki se razlikujejo pri vsakem kitu.

Zato smo tudi v društvu Morigenos skušali pridobiti čimveč fotografij spodnjega dela repne plavuti, da jih lahko s pomočjo drugih znanstvenikov primerjamo z obstoječimi katalogi in poskušamo ugotoviti, od kje je kit priplaval in kateri populaciji pripada.

 
Repna plavut (foto: Tilen Genov/Morigenos)

Grbavci so znani tudi po svojih skokih, udarjanjem z repi in prsnimi plavutmi po gladini, obračanju pod vodo. Nekaterim takšnim prikazom smo lahko bili tudi priča v Piranskem zalivu! Na žalost pa nikomur skoka ni uspelo ujeti v fotografski objektiv.

 
Površinsko vedenje grbavcev (Uko Gorter/American cetacean society)

Za razliko od delfinov, se kiti ne združujejo v jatah. Grbavci večino časa preživijo sami, enkrat letno jih lahko vidimo v večjih skupinah. Večina grbavcev migrira med mrzlimi polarnimi vodami, kjer se v poletnih mesecih prehranjujejo in tropskimi in subtropskimi vodami, kamor se pridejo v toplejše vode v zimskih mesecih pariti in kotiti. Na leto med posameznimi območji prepotujejo tudi do 25.000 km.

Med paritvenim časom in potovanjem nazaj v hladnejše vode (približno 3-4 mesecev), so kiti na »dieti«. Uporabljajo zaloge tolšče, ki so si jih nabrali v hladnejših, hranilno bogatejših vodah. V tem času lahko izgubijo nekaj ton telesne teže, doječe samice celo do tretjine celotne telesne teže. Obstajajo pa tudi izjeme, grbavci v Arabskem morju preživijo celo leto v tamkajšnjih toplih vodah.

Spolno zrelost dosežejo med 6 - 10 letom starosti (samice prej kot samci). Samice zanosijo vsake 2-3 leta. Po 12 mesecih brejosti skotijo mladiča, ki je v povprečju dolg 4 m in tehta približno 1 tono. Sesajo materino mleko, ki vsebuje 45% - 60% maščob. Po približno letu dni, preide na ulovljeno hrano. V tem času podvoji svojo velikost in težo. Ko je mladič dovolj močan, se z materjo odpravi na prvo pot v hladne polarne vode. 

Verjetno najzanimivejša oblika vedenja kitov grbavcev je njihovo petje. Ravno zaradi tega jih poznamo tudi kot kite pevce. Njihovo petje so v 50-ih letih 19. stoletja prvič slišali, ko je ameriška mornarica preizkušala hidrofone (podvodne mikrofone). Pred tem je veljajo prepričanje, da ne morejo peti, saj nimajo glasilk, s katerimi bi proizvajali različne tone. Raziskovalci danes menijo, da se oglašajo tako, da potiskajo tok zraka v različnih smereh po dihalnem traktu ali v prsnem košu.

Razlikujemo več tipov oglašanja grbavcev: družbeni klici, komunikativni klici med materjo in mladičem, »sirena« hranjenja in pesmi. Pesmi vsebujejo več različnih zvokov od visokih piskov do nizkega godrnjanja, iz katerih so sestavljene različne teme, ki se povezujejo v pesem. Pesmi trajajo od 5-20 minut in se med posameznimi populacijami razlikujejo. Pojejo le samci, zato se predvideva, da je petje povezano z dvorjenjem. Vendar tega ne moremo zagotovo trditi. Samci namreč včasih pojejo tudi, ko samice niso prisotne. Čeprav se petje sliši do 160 km daleč, ne moremo izključiti možnosti, da petje lahko služi tudi komunikaciji. O oglašanju kitov in petju grbavcev je še veliko skrivnosti, ki nam jih morda nikoli ne bo uspelo razvozlati.    

 
Kit grbavec (foto: Tilen Genov/Morigenos)

Komercialni kitolov je močno prizadel tudi kite grbavce. Mednarodna kitolovna komisija (IWC – International whaling commission) jih je leta 1963 zaščitila, vendar so se nelegalni poboji dogajali tudi po tem letu. Ocene števila kitov grbavcev danes predstavljajo približno 30 – 35 % nekdanje populacije. Še danes so najnevarnejša grožnja kitom različni antropogeni vplivi.

Razlog, zakaj je kit grbavec priplaval v slovensko morje ostaja uganka. Lahko, da je sledil večji jati majhnih rib ali zaradi neznanih razlogov izgubil orientacijo. Ekipa društva Morigenos je opazovala njegovo vedenje, premike in vzorce dihanja in na podlagi tega ugotovila, da je bi bil kit v dobrem fizičnem stanju, saj ni kazal nobenih očitnih bolezenskih znakov ali podhranjenosti.

Sicer pa je popolno zdravstveno stanje praktično nemogoče ugotoviti le na podlagi fizičnega izgleda. Kit je bil nazadnje opažen 22.4.09. Od takrat tudi od hrvaških in italijanskih raziskovalcev ni bilo poročanj o opažanju. Upamo, da je kit srečno odpotoval na svojo ustaljeno pot. Dodatne informacije o kitu grbavcu v našem morju in slike, si lahko ogledate na www.morigenos.org

 
Kit grbavec pred Piranom (foto: Tilen Genov/Morigenos)

• Priporočamo knjigo o kitih >>> Kiti, nežni velikani : ilustrirana knjiga o kitih

•  Več branja >>> Knjige o živalih