Natisnite    Pošljite prijatelju

Lipa, središče slovenske vasi

Najevska lipa

Nekega davnega dne je turški paša drvel s svojo četo proti Mežici in se odločil, da bo oropal Črno.  V Mežici je zagledal grad grofa Štalekarja in upal, da bo našel v njem bogat plen. Napadel je grad. Mnogo Turkov je padlo v boju, a ko jim je končno le uspelo zavzeti grad, tam niso našli pričakovanega plena. Grof je  zlato zakopal in  tudi sam se je na nenavaden način rešil.

Srditi paša je zato nadaljeval pot proti Črni. S svojo četo je pridrvel do Najevnikovega križa na Lundranskem vrhu. 

Od tam je lep razgled in Turki  so zagledali  kresove, ki so goreli po vseh okoliških vrhovih. Vedeli so,  da je vsa dežela s temu kresovi opozorjena in da ljudje vedo  za njihov prihod.  Preštel je svoje ljudi  in spoznal, da jih je premalo, da bi tvegal napad na Črno.

Sonce je pripekalo in omamilo Turke, da so posedli v travo in južinali.  Na kraju, kjer so počivali, je paša  ukazal zasaditi dvanajst lip. Pod njihove korenine je zakopal za celo svatbo zlatega in srebrnega jedilnega pribora ter srebrno sedlo konja, ki mu je bil poginil ob napadu na Štalekarjev grad. Zarotil se je, da bodo Turki po stotih letih spet obedovali na  Lundranskem vrhu, takrat bodo sedeli v senci lip, ki jih je zasadil.

Črne paša ni napadel, vrnil se je s svojo četo na Turško.

Pet od tistih lip, ki jih je turški paša tistega davnega  dne zasadil, stoji še danes na  Najevnikovem hribu,  srednja meri v obsegu več kot  osem metrov in je votla. Votlina je tako obsežna, da je v njej prostora za  mizo in šest stolov.

(Dušica Kunaver, povzeto po:  Vinko Möderndorfer, Koroške pripovedke)

Lipa - Središče slovenske vasi

Naša vas ne bi mogla preživeti tisoč let tako trde zgodovine, če ne bi dihala in živela kot celota. Od karantanskih časov, do danes  nismo imeli svoje države. Tisoč let je bil naš kmet tlačan.

Ples pod lipo, pravda pod lipo, pesem pod lipo … Pod lipami  so brambovci  načrtovali gradnjo protiturških taborov, pod lipo so si puntarji  pripenjali zimzelen za klobuk.

Našo vas je skozi vso trdo zgodovino tlačanstva, turških vpadov, kmečkih puntov, vojn, bolezni in  revščine, družila  vaška lipa.  Lipa je središče  naše vasi. Le  združena pod lipo je naša vas lahko preživela grenka stoletja tlačanstva. Pod lipo so naši dedje kot puntarji zatikali zimzelen za klobuk.  Le združena v gradnji taborov in svarilnih  grmad je lahko naša vas preživela.   

Več o ljuskem izročilu si lahko preberete >>> v knjigah, ki ohranjajo slovensko ljudsko izročilo

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju