
Slovensko ljudsko izročilo - dragocena dediščina
26.12.2024 | Avtor:
Dušica Kunaver"Danes, ko smo tisoč let po karantanskih časih spet dobili samostojno državo, nimamo pravice pozabiti vse te dragocene stare dediščine!
"
Slovensko ljudsko izročilo je tista vrednota, ki je ohranila naš narod slovenski, kljub tisočletju tlačanstva tujemu gospodarju, kljub trem stoletjem turških vpadov, kljub trem stoletjem kmečkih puntov, kljub vsem vojnam in vsemu hudemu, kar je naš narod preživel v preteklih stoletjih.
Slovenska vas je previharila vsa ta trda stoletja in pri tem ohranila svoj prvobitni obraz. To ji je uspelo le tako, da se je podrejala stoterim nepisanim zakonom, ki so urejali življenje na tem našem kosu zemlje. Vas je dihala skupaj. Ob žetvi so vsi vaščani želi na eni njivi, ob košnji so vsi kosili na enem travniku. Svatba je bila veselje za vso vas, a pogreb žalost za vso vas. Pri vsem tem pa ima v naši deželi vsaka vas svoj glas!
Danes, ko pripadamo evropski družini narodov, bi se morali samozavestno zavedati dragocenosti, ki jih mi prinašamo v skupni evropski prostor. Če bi Evropa želela videti Evropo, naj jo pride k nam pogledat! Tu pri nas so še žive korenine prastarih šeg, tistih, ki so pred tisočletji družile Evropo. V davnih dneh, še preden so se evropski jeziki delili na slovanske, romanske in germanske jezike, je bila Evropa skupni jezikovni in kulturni prostor. Iz tistih davnih dni smo v naši deželi ohranili vrsto šeg v njihovi prastari podobi.
Na Gorenjskem, v Podkorenu, še poznajo šego »pehtro babo jagat«. Pehtra baba je vendar starka Zima. Zimo pri nas preženejo kurenti, ki se vsako leto znova k nam prizibljejo iz pradavnine. Pomladni praznik praznujemo z zelenim Jurijem, s starim poganskim pomladnim božanstvom. Tudi kresovanje, praznik starega sončnega boga, je pri nas še živa ljudska šega.
Poleg bogastva šeg naša ljudska dediščina hrani tudi tisoče pesmi in pripovedi. V svojih pripovedih naše ljudstvo odgovarja na vprašanja o nastanku naše dežele.
Blejsko jezero so napolnile gorske vile. V Cerkniškem jezeru je nekoč prebival dobri povodni mož, ki je želel mladima zaljubljencema pomagati do sreče.
Šmarno goro je zgradil velikan Hrust, goro Špik je ukazal graditi velikan Ledenec. Kako veliki so bili ti velikani lahko danes vidimo, če se zazremo v obraz Ajdovske deklice na Vršiču.
Naša dežela je bila nekoč polna skrivnostnih bitij, ki so se vtikala v življenje naše vasi. Če je predica v pohorskih vaseh pridno predla, so jo pohorske vile nagradile s klopko niti, ki ni imela konca. Rudarjem so gorski škrati kazali bogate žile rude. Pijancem je grozila divja jaga, skopuhe pa je preganjalo skrivnostno bitje z imenom netek.
Naše ljudstvo je v svojih pripovedih spremljalo tudi zgodovinska dogajanja na naših tleh in v pripovedih iskalo pravičnost. Mnogi kruti graščaki in zlobne grajske gospe se še danes, zakleti v kače, plazijo po ruševinah svojih gradov in milo prosijo kakega pastirčka, da jih reši prekletstva.

Tako se po smrti pokorijo za svojo grabežljivost in krutost. Pravični kralj Matjaž pa ni umrl. On spi v gori Peci in brada se mu ovija okrog kamnite mize. Z njim živi tudi upanje in vera v zmago pravice.
Danes, ko smo tisoč let po karantanskih časih spet dobili samostojno državo, nimamo pravice pozabiti vse te dragocene stare dediščine!
Več o ljuskem izročilu si lahko preberete >>> v knjigah, ki ohranjajo slovensko ljudsko izročilo
(Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični Mesečnik - predhodniku erevije Kresnik)
Ključne besede: Dušica Kunaver etnologija običaji prazniki šege pod lipo domačo ljudsko izročilo slovenska vas
• Šege in običaji v zimskem času - Koledovanje, silvestrovo, sv. trije kralji
• Šege in običaji v zimskem času - Miklavževo, Lucijino, Božični čas
• Šege pod lipo domačo
• Martinovo - Sveti Martin
• Kresovanje (23. junij)