Natisnite    Pošljite prijatelju

Otroci duha

Bil je čemeren deževen dan, ko sem se ustavil v vaški krčmi. Polna je bila pražnjih ljudi in po njih oblačilih in pogovoru sem prepoznal številne pogrebce. Prerinil sem se do točilne mize, naročil pijačo in nehote prisluhnil pogovoru med možakoma poleg mene.

"Pravijo, daj težko umrl ob vsem, kar je imel", je rekel prvi. drugi je prikimal in pristavil:
"Menda je res dolgo umiral. Bog mu daj pokoj! Veš, kako veliko jamo bi morali skopati, da bi z njim vred zagrebli še vse njegovo bogastvo?"
"Ja, bogat pa je bil, bogat! Celo življenje je ohrnež samo grabil, na koncu pa... ja, na koncu pa so ga zagrebli kot vsakega. Naj bo bogat ali revež, vsakdo mora sam v grob, taka je božja volja in hvala bogu, da je tako!"
"Največji revež pa je bil on sam, saj mu je ob smrtni postelji stal le denar. Sam je umiral in se poslavljal od svojega premoženja, drugega ni bilo poleg."  Premolknil je za hip, potem pa nadaljeval:
"še pogledali ga niso, ko je umiral in jih klical k sebi."
"Se bodo že med sabo spogledali, ko se bo delilo! Takrat ne bo poznal brat brata."
"Tudi on ni poznal ne človeka ne brata, skopuh zakrknjeni! še po njegovi smrti se  bo delilo zlo."
"Ja, zla je pa zasejal, tega pa, poln mernik!"
"Pusti to! Bodimo raje ljudje! Na zdravje!" je rekel prvi.
"Prav imaš. Učimo se, da smo!" mu je odgovoril drugi in nazdravila sta.

Zapustil sem krčmo in v mislih so mi ostale zadnje besede preprostega kmečkega človeka, ko je rekel: " Učimo se, da smo ! "

Besede so mi sedle globoko v dušo, še sam ne vem zakaj.

Nekaj let pozneje sem v tej misli prepoznal skriti izvir modrosti svojega bivanja. Resnico, katero so stoletja zaman iskali evropski filozofi in popisali gore knjig,  mi je povedal človek, ki sem mu prisluhnil. Naučil sem se poslušati ljudi in biti pozoren do dogodkov, saj sem v njih našel skrita znamenja svoje življenjske poti.

Svojo modrost bivanja sedaj vse bolj jasno prepoznavam. Postal sem reka, ki spreminja in sprejema pokrajino življenja, skozi katero teče in zaznal sem reko svoje zavesti, ki vse bolj čuti valovanje plime neskončnega oceana v katerega se izteka.
 
Postal sem kot nočni metulj, ki je ugledal luč sveta in se ne povrne več nazaj v temo.

Začelo se je tiste dni, ko sem globoko v sebi začutil, da mora biti smisel življenja mnogo več kot le to, da hodim v kako službo, zapravljam čas s hrupnimi kupljivimi družbami in golimi telesnimi užitki ali pa da doma ždim pred ekranom, dokler se prazne in otopele duše ne zvrnem v posteljo. Takrat sem si rekel: "Dovolj  mi je takega življenja!"

Ali moram res hudo trpeti v kakem odnosu, da se lahko osvobodim iluzij o vseh odnosih? So moje predstave o svobodi, ljubezni, sreči, veselju, dobroti,  in resnici le odsev bedastih pričakovanj, slepe odvisnosti in strahu pred mnenjem in ravnanjem drugih ljudi? Tako ni šlo več naprej!

Vedno pa sem se na daleč izogibal narejenim avtoritetam, lažnim prerokom, norim ideologijam in praznim naukom. To je bilo dobro in to ravnanje mi je prineslo dragocene izkušnje. Spoznal sem, kako pomembno se je upreti zlu  in krivici, saj bi moje neupiranje zlu bilo sokrivo za še večjo razširitev zla po svetu. Videl sem, da je stanje sveta posledica norosti človeškega egoizma in zabolela me je vsa beda, in globoka nečlovečnost civilizacije, osnovane na racionalizmu.

Prizadelo me je, da z dandanašnjim naraščanjem materialnega bogastva narašča tudi sodobno barbarstvo, golo uživaštvo, brezobzirni egoizem, nenasitno potrošništvo, brezvestno uničevanje narave ter grabljenje po denarju, moči in oblasti. Na drugi strani pa sem priča socialni krivičnosti, kulturni dekadenci in strahotnim duševnim stiskam posameznikov.

Kaj storiti?

Sodobni človek je podoben barki s polomljenim krmilom, ki jo premetavajo valovi oceana, noben nagon mu ne pove, kaj naj dela, in ker so padle še vse tradicionalne vrednote, človek niti ne ve, kaj si sploh želi delati. Če pa že kaj dela, se žene le za ciljem svojega dela, ki je po navadi gmotna korist. Izničiti duhovno poslanstvo človekovega dela le za nagrado materialnih dobrin je zame ponižujoče in nevredno veličine človekovega duha.

Nemogoče je zadovoljiti vse želje, saj vsakič, ko potešimo eno, brž vzraste nova. In četudi bi človek zadovoljil vse svoje potrebe, bi ga na koncu prevzela strašna praznina, pravi eksistenčni vakuum. Mit napredka in kult stvari, dve veliki prevari človeškega razuma! Na tej poti ni rešitve!

V razvoju zahodne ženske niso imele pomembnejše vloge. V njej so zato prevladovale moške vrednote, znanost, tehnologija, moč in oblast. Moški so tisti, ki so zgradili materialistično družbo in tak je tudi naš sedanji svet; učinkovit, vendar neskončno dolgočasen; močan, vendar nevarno ranljiv; prepoln znanja, vendar bebast; s silno tehnološko opremo, vendar nesposoben uravnavati osnove našega bivanja.

Ali je prevlada moškega "razuma" nad bolj ženskimi načeli našega bivanja povzročila tudi samozaverovanost sodobne znanosti? Ali je znanost gola prevara razuma in kot tehnološka fikcija poskuša reševati obstoječe probleme človeštva? Oglejmo si le, kako jih rešuje in spoznali bomo, da na način, ki bo te probleme še bolj zaostril. Znanost, tehnologija in ekonomija se izogibljejo danes vsem kulturnim zadržkom, zato jih je nujno potrebno okviriti v civilizacijske kulturne meje. Potrebujemo torej novo kulturo in antropologijo prihodnosti! Znan je rek, ki pravi, da je ogenj dober služabnik a slab gospodar. Človeški razum je kot ogenj in zanj velja ista modrost.

Razum je lahko naš najboljši pomočnik, če pa preraste v požar, nam lahko postane peklenski gospodar. Z razumom se ni igrati, kakor tudi z ognjem ne! Ne pozabimo, da smo šele v otroški fazi človeške evolucije. še otroci se igramo z ognjem razuma, kar je za našo mladost lahko zelo nevarna igrača. Imeti moramo torej dovolj zrelosti, poguma, moči in moralne odgovornosti, da prevzamemo nadzor nad lastnim razumom. Ali jo premoremo? Dvomim, saj vedno, ko je moč človeške volje prešibka, dopustimo razumu, da počne stvari, za katere se takoj ali pozneje zavemo, da so za nas lahko pogubne.

Če bomo dogovorno uporabljali svoj razum, bomo delali čudeže. V nasprotnem pa bomo zgoreli v njegovem plamenu. Najhujši pekel si bomo ustvarili sami, če bomo želeli gospodovati svetu. Bog nas bo pregnal iz vsakega raja, ki ga bo ustvaril naš zaslepljeni razum.

Bog je človeštvu v njegovo evolucijsko zibelko položil troje stvari: razum, poslanstvo in odgovornost. Toda pograbili smo meč razuma, v temeljih sprevrgli naše poslanstvo in pozabili na odgovornost, ki nam je bila naložena.
 
Pred nami se razkazujejo prividi bogastva, užitkov, moči in ugleda. Zaslepljeni, pozabljamo na naše moralne obveze. Vse naše kratko življenje se ženemo za stvarmi in vse manj časa posvečamo samemu sebi. Pahnjeni v brezglavo dirko stvari, smo pozabili na lastno dušo. Celo življenje smo zaposleni, ne naredimo pa ničesar! Ne zavedamo se, da sploh ni pomembno, kaj storimo in kaj se nam zgodi, ampak da je pomembno edinole tisto, kar se godi v nas samih. To, kar smo znotraj, to bomo uživali zunaj sebe.

Posvetimo se samemu sebi in bodimo pozorni na naša dejanja in naše misli v vsakdanjem življenju! Polni načrtov za prihodnost in pretreseni v obžalovanju preteklosti, si uničujemo vso radost sedanjega trenutka. Toda ta je najpomembnejši! Noro je, da poskušamo živeti med tistim, kar je bilo, im med tem, kar naj bi bilo, sedanjost pa nam uhaja med prsti. Toda živimo ZDAJ, ta trenutek, vse drugo je le privid našega razuma. Ne razmišljamo, kaj bomo postali, saj že SMO!

Življenje ni zlo, življenje je nasmeh lepote, je radost, žuborenje ljubezni. Ljubezen pa je potrebno živeti! Ljubezen je način življenja, tako kakor ohranjanje duhovnega čuta za resnico ali pa radost bivanja v neskončnih širjavah duhovne svobode. Če izgubimo notranji čut za resnico smo na poti v laž, sprenevedanje in naš duh kaj hitro postane jetnik med zidovi ječe našega razuma.

Vsekakor pa je najdragocenejša naša duhovna svoboda! Zavedati se moramo, da človek lahko izgubi vse, da mu lahko vzamejo vse, ne morejo pa mu vzeti duhovne svobode. Naša duhovna svoboda pa nam je najzanesljivejši porok, da do zadnjega diha smiselno oblikujemo svoje življenje. Osmislimo si torej naše poslanstvo!
 
Toda človek je v svojem bistvu umetnik, je poet življenja in lepote. Vse, kar čutimo, prihaja iz vizije stvarstva in ne iz znanja. Človek je umetnik vizije in ne tehnolog smrti.

Kot umetniki vizije pa zunanjega sveta ne bomo prepoznali kot planet strahov, ki mu moramo zagospodovati in narave, kot nam grozeče pošasti, ki jo moramo pokončati. Naenkrat bomo zaznali, da ta svet za nas sploh ni tragedija, ampak da na odru stvarstva igra božanska komedija. Sodelujmo v njej! Vse življenje nas vzgajajo v občutku greha in krivde pregnancev iz raja, nihče pa nam ne pove, da je alegorija bibličnega izgona iz raja le trnova pot, ki jo moramo prehoditi do globin našega duha, do rajskega vrta, ki ga nosimo v sebi. To pot pa lahko opravimo že v tem življenju!
Odpovejmo se torej prevzetnosti, ki nas navdaja ob našem znanju in poglejmo, kako ničevo je to ob čudežu življenja ali viziji narave.
 
Ne kažimo torej ogledala Naravi, pač pa se raje poglejmo v njenem zrcalu!

Duhovno doživljanje narave pomeni opoj duha, pravo ekstazo, močnejšo, kakor so vsi čutni užitki. V naravi lahko v vsej polnosti in harmoniji prisluhnemo božanski melodiji življenja, toda zaslišali jo bomo šele, ko se bomo potopili v tihe globine svojega duha in si zaprli ušesa pred lažnim truščem zunanjega sveta.

Mnogo črnega sem zapisal v tej knjigi, toda to je bilo potrebno in še bo potrebno. Ali mar kalna voda lahko odseva sonce? Ne, ne more, saj le žlahtno človeško mišljenje vodi v harmonično življenje duhovno prenovljenega človeštva...
Na novi intelektualni, etični, in družbeni osnovi pa se že pripravlja veliki evolucijski skok človeštva, duhovni prevrat, ki bo pometel z racionalizmom in pripravil pot človeški duhovni evoluciji. Doba racionalizma bo le še boleč zgodovinski spomin.

Svetlikanje dobe duha napovedujejo ljudje, pri katerih je razum usmerjen k dobrim stvarem. Vse več in več jih je med nami. Ti otroci duha bodo porušili babilonski stolp napuha, podrli oltarje Stvari in raztreščili malike Napredka.
Povedal sem vam samo to, v kar me je vodilo pero, vi pa iz te knjige vzemite le tisto, kar boste zaznali globoko v svoji duši in srečnejši bomo oboji.

Tej knjigi sem dal naslov Nespametni bodo žejni. Mnogo, premnogo ljudi bo zaradi pomanjkanja vode resnično žejnih in njih trpljenje bo hudo. Toda še hujše od  te žeje, je žeja človeškega duha, zaprtega v ječo razuma.
Spustil sem torej rajsko ptico mojega duha, da poleti v nebesne širjave svobode!


 
(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni) Priporočljivo branje >>> >>  Več knjig o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija

• Metulj Modrin in čarobni vrt