Natisnite    Pošljite prijatelju

(1. poglavje)

Kam si se spet napravil? — Pa čemu bi še vprašala, ker dobro vem, kam si se napotil. Ali ti res ni mogoče nobenega dne prebiti brez pijače?«

Tako je kmetica srednje dobe, sedeča pomladnega dne pred hišo in vijoča prejo, ogovorila moža stopivšega čez prag.

»Na Log grem pogledat. Pravijo, da mi je zadnja voda na senožet proda nasula. Nobenega silnega dela nimam.«

»Vem, da greš na Log, ali ne toliko zaradi senožeti, kakor Dragarjevemu vinu na ljubo. In dela nimaš? O sveta pomagalka! Poglej okrog sebe, ali prav ne kriči vse po gospodarju? Poglej ga soseda, od ranega jutra ti že dela in bo delal še v mrak.«

»Kaj meni mari drugi ljudje, najmanj pa ta sosed. Čemu li imam hlapca? In če pijem, pijem za svoje, živa duša nima se v to vtikati.«

»Motiš se! Če nobeden drugi ne, imam to pravico jaz, žena tvoja. Zase mi ni, jaz z božjo pomočjo že kako prebijem in pretolčem še ta leta, ki mi jih je Bog namenil, ali za otroka mi je, ta dva se mi smilita.«

»Nič hudega jima ni. Lačna menda vendar nista?«

»Lačna dozdaj res še nista in upam, da tudi ne bosta, dokler mi ljubi Bog ohrani zdravje. A poglej ju, kako sta oblečena! Tonček vso zimo ni mogel ne v šolo ne h krščanskemu nauku in ne k maši. Vsi njegovi vrstniki pojdejo zdaj k prvi izpovedi, samo naš ne. In zakaj ne? Zato ne, ker ni imel in še nima čevljev. Prazniki so pred durmi, a Anica nima poštenega pražnjega krila. O sebi molčim. Tako nizko je padla Čerinova hiša. In poglej tudi sebe. Ali je kdaj kakšen Čerin ob nedeljah hodil v taki ogoljeni obleki in v takih zrabočenih čevljih? Sram te bodi!«

»Pridigati res znaš. Večna škoda, da ne smeš na propovednico. Za čevlje je pa že poskrbljeno. Valje drugi teden pride Strgulčev Ivanec v hišo in pošije vsem, kar bo treba. Anica dobi tudi krilo. Ne boj se, dokler sem jaz še tu, otroci moji ne bodo raztrgani hodili.«

»Kaj, ne hodijo zdaj? In kam še pridemo ako pojde tako dalje? Pomisli, kaj si imel pred petnajstimi leti in koliko tega je še danes tvojega. In kaj ostane po tebi sinu, ako boš delal, kakor si začel?«

»Molči! Tega ti ne umeješ. Oddal sem samo nekatere kose, ki so mi bili z nerok. Ne skrbi ti zastran mojega gospodarstva, jaz že vem, kaj delam.«

»Ne veš, ne! Tako hudoben vendar nisi, da bi z vedenjem in premislekom zapravljal. Srce ti je otrplo za nas, ti zdaj poslušaš le svoje vinske bratce. Mi doma se potimo in ubijamo, ti pa popivaš in ponoči in podnevi mešaš tiste peklenske podobice. Tvoja žena in tvoja otroka doma oskodevajo, ti pa druge z vinom zalivaš.«

»Koga neki jaz zalivam?«

»Zalivaš, zalivaš! Jaz sicer ne hodim za teboj, tudi ne povprašujem, kaj počenjaš, a ljudje mi vse prinašajo v hišo, četudi jih odganjam.«

»No, ali boš s svojimi litanijami skoro pri kraju? Le še povedi, ako imaš kaj na srcu. Danes sem pri volji poslušati te, drugikrat ne vem, kako bi bilo.«

»Kdo drugi ti bo, ako ne jaz? Moram ti povedati, četudi nič ne pomaga. saj olajšam si srce. Tudi srama nimaš več, vse si utopil v vinu. V nedeljo po noči so te pri Dragarju vinski bratje, ki si jim želodce do vrha nalil, naposled izpehali iz hiše in te pijanega vrgli pod kap. A včeraj si vendar spet lezel tja in tudi zdaj si se napravil doli. Res, sram te je prav toliko, kolikor volka strah.«

Zdaj mu je bilo preveč. Ugovarjal sicer ni, bodisi ker je dobro vedel, da je vse res, kar mu žena očita, bodisi da ga ni bila volja prepirati se s suhim grlom. Samo nekaj je mrmljal o strupenih babjih jezikih, potem pa je ubral med njivami stezo nizdol proti Logu.

Ne govoril bi resnice, ako bi trdil, da ga ženine besede niso prav nič zbodle. Saj včasih, zlasti ponoči, kadar ni mogel spati, vzbujala se je tudi njemu vest in mu govorila skoro tako kakor žena. Prišli so mu včasih celo trenutki, ko je sam v sebi priznal, da ne dela prav in da bo treba kreniti na drugo pot.

Volja, poštena volja, da se poboljša, bila je večkrat tu, ali meso je bilo slabo in nikoli ni moglo odbiti izkušnjave. kadar je zopet sedel pri vinu, udušil je v njemu vse dobre nakane.

Blaž Čerin je bil pred leti najtrdnejši kmet pod visokim Kolkom in še tedaj, ko govori naša pripovest o njem, prištevali so ga, kar se tiče imetka, vedno še k boljšim. Po očetu je dobil čisto kmetijo z lepimi gozdi. Daleč naokrog nobeden ni imel takih senožeti, nobeden toliko lepe živine. Dokler je stari še živel, je bilo vse prav, a po očetovi smrti se je vse predrugačilo.

Pogostoma je zahajal v bližnji trg, sprva res po opravkih, ki jih je imel pri oblastvih, pozneje pa tudi večkrat brez potrebe.

Tu se je okoli imovitega in radodarnega Čerina jela zbirati žejna in lačna gospoda najnižje vrste. Jedlo, pilo in igralo se je po cele noči, plačeval je navadno vse Čerin, ali baron Čerin, tako so namreč te pijavke imenovale kmeta, kateremu je res ugajalo, da se okoli njega suče toliko za čudo ponižne gospode. Čerin je imel toliko zemljišča, da je smel po svojem sam loviti, ali kakor njegov oče, tako tudi on nikoli ni mislil na lov, zdaj pa so ga ti gospodje pregovorili, da je še od svoje razhodne občine vzel lov v zakup. In zdaj se je pričelo tržanom pravo veselje.

Ob nedeljah in praznikih je pokalo po dolini kakor v vojski. Ustrelili ti lovci res niso mnogo, toliko več so pojedli, največ pa popili. Plačnik za vse je bil baron Čerin. Njega in njegovo žejno lovsko družbo so poznale vse krčme po dolini. Resnica je, da se je baronu večkrat pripetilo, da ni imel cesarskega denarja pri sebi, a kaj zato? Saj krčmarji so znali pisati in so tudi radi pisali, zlasti ker jim baron ni na prste gledal, v glavi pa vsega tudi ni mogel držati, dasi je imel dosti dober spomin. Ti krčmarji so bili dobri ljudje in niso pritiskali Čerina zastran plačila.

Čakali so, da se je več nabralo, in še tedaj dolžniku ni bilo reba gotovega denarja šteti. Ti dobrosrčni možje so jemali namesto denarja tudi les. To je bilo Čerinu prav po volji, ker pri tem ni imel nič dela, vse so sami posekali in iz gozda spravili. Pri posekavanju se je pa takšen poštenjak navadno uštel, ali nikoli ne sebi v škodo. In tako je prišel čas, ko so vse pile (žage) po dolini rezale Čerinove krlje.

Nekega dne pride po naključju v svoj gozd pod Slemenom, v katerem je dajal krčmarjem sekati. Ni ga več poznal, tako grozno so ti gozdni žužki gospodarili v njem. Mož je sedel na podrto hojo in se prijel za glavo. V srcu mu je vrelo, nobene prave misli ni mogel ubrati. Škodo, veliko škodo so mu napravili. Ali koliko kdo, tega ni vedel. In koga hoče tožiti, ker se pri nobenem ni spominjal, koliko hoj je smel posekati.

Oglašala se mu je tudi vest in mu glasno očitala: sam si kriv, sam si kriv. Grozil in rotil se je sicer, da bo vse krčmarje tožil, ali ostalo je le pri grožnji. Nekaj dobrega je vendar Čerinu prinesel ta dan. Lovskemu razgrajanju je bilo konec. Ko se je za drugo nedeljo napovedala znana lovska družba, pričakoval jo je, kakor navadno, toda ne s puško ob rameni, temveč z gorjačo v roki ter je lačne gospodke razgnal z grdimi psovkami.

Tega nobeden ni bil bolj vesel nego Čerinova žena. Mislila si je, da to pomeni popoln preobrat v življenju njenega moža, in nekaj časa je bilo res videti, da bo tako. Ali prehitro je spoznala, da se je varala. Čerin brez vina in brez družbe ni mogel biti. Oboje je našel pri Dragarju na Logu, najprej vino, a družba je prišla sama od sebe.

Dragar je bil edini krčmar v dolini, katerega se je Čerin prej nekako ogibal in zato se je Dragar pri njem najmanj okoristil. Tem tesneje se ga je oklenil zdaj. Za njim sta hitro prilezla dva kmeta, ki sta malone že odgospodarila, potem neki žagar, na katerega so imeli orožniki posebno pazko, ker so ga imeli na sumnji, da je v zvezi z laškimi ponarejalci našega denarja, in naposled neki bivši pisar, ki pa je izgubil službo in je zdaj ljudem proti plačilu in vinu delal vsakovrstna pisma. Klicali so ga dohtar.

To so bili Dragarjevi stanovitni gostje, pridružila se jim je včasih kaka druga vinska mušica, zlasti kadar je bil Čerin široke volje. Takrat je poleg njega lahko pil vsak, kdor mu je dal dobro besedo. Največ se je pa pri tem okoristil Dragar. Čerin denarja navadno ni imel, in če ga je tudi imel, za vino mu ni šlo od rok. Tudi hoj ni dajal več sekati, ali prav lahko sta ga pregovorila Dragar in dohtar, da ima preveč sveta, da bi mu bilo samo v prid, ako bi oddal nekoliko manjših kosov, ker bi potem ostalo lahko bolje obdelal.

In tako je Dragar, ki si je pred nekaj leti kupil na Logu toliko sveta, da si je nanj postavil hišo, dobil od Čerina zdaj ogradico, zdaj njivico, k letu spet eno in tako dalje. Ko je zdaj Čerin po senožetih stopal nidol proti Logu, ni mu bila na misli s prodom zasuta senožet, temveč premišljal je, kje bi dobil nekaj denarja, da bi obul in oblekel sebe in družino. Tisto, kar je ženi govoril o Strgulčevem Ivancu, ni bilo nič res.

Nič ni govoril in denarja ni imel, da bi kupil usnja. A kje ga dobiti? — Pri mesarju ali pri Dragarju? Mesar mu je lani in letos odvedel že toliko živine, da Čerinu samemu ni dalo srce, da bi spet tega moža klical. Torej ostane edini Dragar.

Zdajci ugleda pred seboj starega, sključenega moža, ki se je počasi ob palici pomikal v reber. To je bil sosed Volk, mož stare korenine in starega poštenja. Bil je pokojnemu očetu najboljši prijatelj in njega je držal pri krstu. Ta mož je bil Čerinu huda vest. Sicer ni mnogo govoril, vrgel mu je le kako besedo in ga z malimi, sivimi očmi nekam čudno pogledal.

Čerinu se je pa zdelo, da mu starec vidi na dno duše in vsaka njegova beseda ga je zapekla kakor živ ogenj. Zatorej se ga je tudi na lepem potu ogibal. Ko je zdaj moža ugledal pred seboj, ni si nič pomišjal, temveč krenil je v stran in skočil v jarek, kjer je curela plitva vodica. Tu je čakal, da bi starec prešel. A živo, dasi staro oko ga je še ujelo, in ko je korakal mimo njega, kričal je glasno: »Hou, hou! Volk gre, zajci beže, volk gre, zajci beže!« Čerina je bilo malo sram, a vendar mu je bilo prav, da je stari šel po svoji poti in da se ni dalje vanj zadiral.

Pri Dragarju ni bilo še nobenega gosta, kar je bilo Čerinu po volji. Tem laže se bo dalo govoriti. Pa bahavemu Čerinu danes za čudo beseda ni hotela prav iz grla. Naposled vendar blekne za osemdeset goldinarjev. Ali Dragar danes na tisto uho ni hotel nič prav slišati, češ da vina mu še že da, gotovine mu pa ne more, ker mu je plačati vino. Čerin ni bil vajen od krčmarjev slišati takih besed, zatorej je Dragarja nekako neverno pogledoval in stresal z glavo, ali ta je bil danes tudi kratko nasajen in ni dal k sebi.

Čerinu se je obesil nos, čemerno se je držal in nejevoljno presukaval izpraznjeni kozarec med rokama. Celo vino mu danes ni šlo v slast. V dober čas vstopi dohtar, pogleda Čerina, pogleda Dragarja in takoj je vedel, kaj je med njima. Hitro je posegel vmes in predno je minilo pol ure, omečil je Dragarja, da je obljubil najprej petdeset goldinarjev in jih potem dodal še deset. A dal jih je samo proti temu, da se zmesta naredi pismo, katero mu za ta dolg in za popito in neplačano vino daje v zalog Čerinovo senožet na Logu, katera pa zapade Dragarju v last, ako je v dveh letih ne reši. V tem pa bo Dragar za obresti senožet kosil.

Čerinu so se sprva pogoji zdeli silno trdi, a ko je Dragar predenj položil šest cesarskih podob, pobral jih je in spravil, ne da bi bil še kaj ugovarjal. Poslal je po Strgulčevega Ivanca, katerega v krčmo ni bilo treba dvakrat klicati. Prišel je, ali kakor bi se bilo danes vse urotilo proti Čerinu, stavil se je tudi šivar po robu, češ da zdaj tako hitro ne utegne, ker ima dela za štiri roke.

A ko je Čerin pred žejnega smolarja dal postaviti polič rumenega vina, minila je moža vsa hudomušnost. Zadal je moško besedo, da bo do oljčne nedelje Čerin in njegova družina obuta.

Žagarja tisti večer ni bilo, zatorej tudi ni bilo nič igre. Ostala malodoberna družba je bila tiha in poparjena, ker je videla, da Čerin ni pri volji. In res je vstal v mraku od Dragarjevega vina in se je napotil proti domu. Kaj takega se mu že zdavno ni pripetilo.

Temna noč je padla že na zemljo, ko je prišel Čerin domov. Hlapec in dekla sta bila pri živini v hlevu. V izbi je bila tema, toda v postranski izbici je gorela luč. Čerin vstopi. V izbici ga niso opazili, ker so bile duri priprte in ker je mati z obema otrokoma glasno molila. Čerin postoji za hip in posluša, že je mislil oditi, a prilete mu na uho ženine besede: »Molimo še očenaš za očeta, da bi mu Bog dal ljubo zdravje in ga privedel na pravo pot.« In otroka sta s tresočim glasom molila za svojega očeta. To je možu padlo na srce.

Mehki glas nedolžnih otrok ga je pretresel bolj, nego bi ga bila mogla karajoča beseda grmečega govornika, segel mu je v dno duše. Že je hotel stopiti v izbico, prižeti ženo in otroke k srcu in jim naznaniti, da je Bog uslišal njih molitev in da je že na pravem potu. Ali neka plahnost in čut sramote sta mu ustavljala nogo, potiho gre iz izbe in poišče svoje ležišče.

Ali zaspati ni mogel. Premišljal je svoje dosedanje življenje, tako neumno in prazno in tako pogubno dobrima otrokoma in zlata vredni ženi.

In kesanje, pekoče kesanje mu je polnilo dušo. Ako mu to sedanje mišljenje zopet ne izhlapi, kakor jutranja rosa na soncu, potem stoji Čerin na odločilnem razpotju.

(Se nadaljuje)