Natisnite    Pošljite prijatelju

(3. poglavje)

Gorico je Čerin poznal. Ni mu bilo treba torej povpraševati po zlatarjih. Prvi na Travniku se mu je zdel prešibak, imel je namreč malo blaga razpoloženega v majhni omarici.

Šel je naprej v bližnje ulice Rastel. Tu je vedel za tri ali štiri. Do prvega je imel največ zaupanja, pri njem je tudi kupil poročne prstane, ko se je ženil. No, zlatar zdaj ni bil sam, imel je dva kupca, a Čerin bi se bil najrajši z zatarjem pogajal brez prič.

V drugi prodajalnici je sedela gospa in pletla nogavico. Čerin se nejevoljno obrne in gre dalje. Tretja je bila zaprta, v četrti je videl spet gospo z nogavico v roki in poleg nje delavca. Za Čerina dvakrat nič. Vrne se spet k prvemu in pri vratih od strani pogleduje v prodajalnico.

Čerin ni opazil, da na drugi strani ulice neki človek kakor senca hodi za njim in ne obrne očesa od njega. Bil je preoblečen policaj. Že na Travniku je videl stati Čerina pred zlatarjevo prodajalnico, a hitro potem ga je opazil v bližnjih ulicah pred drugim zlatarjem in zdelo se mu je, da mož noče vstopiti, ker so bili ljudje v prodajalnici. To je bilo policaju sumno.

Mož je bil slabo oblečen, moker in blaten in v roki je imel nekaj težkega, v ruti zvitega. Pogleduje za njim in kmalu ga spet vidi stati pred zlatarjem. Kmet sploh ni imel oči za drugo nego za zlatarske prodajalnice. Policaju je bil vedno bolj sumljiv. Kaj, ko bi mož nameraval kaj nepoštenega? Ničesar se ne ve. Zadnji čas se je večkrat čulo o takih drznih napadih celo ob belem dnevu.

Policaj stopi čez ulico, položi roko na kmeta in pozveduje, kdo je, odkod je in česa išče tukaj. Čerin se prestraši in malo da mu ni strah zaprl besedo. To vedenje je policaja še bolj potrdilo v sumnji; skratka: veli mu, naj gre z njim. Čerin se ni prav nič ustavljal, šel je tem rajši, ker so se začeli okoli njiju zbirati radovedni ljudje in se je Čerin bal, da bi ga kdo ne spoznal.

Policaj ga privede na policijo. Tu ga začne neki gospod izpraševati. Čerin pove vso resnico in gospod hitro spozna, da je mož pošten, zatorej mu veli iti, kamor hoče. Glede rude je gospod sam mislil, da je morebiti vendar kaj vredna. Domisli se nekega znanca, profesorja.

Temu napiše listek, da ga Čerinu in mu pove, da ga policaj odvede k nekemu gospodu, ki pozna take reči in mu zanesljivo pove, ali je to zlato ali ne. Z nobeno stvarjo bi ne bil mogel Čerinu bolje ustreči; zdaj vsaj zve, pri čem je. Zahvali se prijaznemu gospodu za pisemce in gre vesel za vodnikom.

V tem se je naredila noč in Čerina je malo zaskrbelo, kaj poreče gospod, da ga še ponoči nadleguje. Pa saj ima v rokah pisemce, katero ga opravičuje. Vodnik ga vodi iz ulic v ulice in naposled stopi v neko hišo. Tu vpraša deklo, da li je gospod doma, in ko ta pritrdi, pokaže mu neka vrata in odide.

Čerin potrka in ko se nekdo oglasi, vstopi. Pri mizi je sedel bradat gospod in bral neke knjige. Čerin mu vroči listek in ko ga ta prebere, pogleda kmetu bolj v oči. Kakor bi ne verjel sam sebi, privzdigne svetilnico, ki je stala na mizi, in mu posveti v obraz.

»Blaž, ali si ti?«

»Blaž sem, Blaž Čerin izpod Kolka. Ali me poznate?« vpraša Čerin ves v čudu.

»Je li mogoče? Poznam te. A ti mene ne?«

»Ne da bi vedel.«

»Vseeno. To se zmeniva pozneje. Zdaj pokaži svoje blago!«

Čerin poseže v žep in pomoli zrno gospodu. Ta ga ni še prav v roko prijel, ko se nasmehne rekoč: »Mislil sem si, da bo kaj takega. Tedaj tudi tebe je premotilo!« Čerin prebledi.

»Torej ni pravo zlato?«

»Nikakršno zlato. To je železni kršec, železo in žveplo. Zlata ni v njem niti za lek.«

Čerinu se pošibe noge.

Gospod mu pomoli stol.

»A vendar je lepo rumeno in tudi sveti se kakor pravo zlato.«

»Resnica! Zato je pa tudi mnogega premotilo. Nisi ti prvi in tudi zadnji ne boš. Zapomni si dobro: Ni vse zlato, kar se sveti.«

Zdaj vzame gospod iz miznice neko kresilo, stopi od luči obrnjen proti Čerinu in udari z jeklom ob rudo. Pod jeklom zažari iskrica, še ena, še več.

»Ali vidiš, da tvoja ruda daje iskre? Tako trda je. Zlato lahko režeš z nožem, poskusi pa rezati svoje zlato, škripalo ti bo, kakor bi hotel kremen rezati.«

Potem gre v kuhinjo in namigne Čerinu, da naj gre za njim. Tu položi zrno na železno ploščico in udari s kladivom po njem. Razpršilo se je in razdrobilo v črn prah.

In ko je ta prah posul po žarečem oglju, zakadilo se je in zasmrdelo po gorečem žveplu. Čerin je odskočil in si zatisnil nos. Zdaj je bil preverjen, da profesor govori resnico. Čerin je zdaj mislil oditi in poiskati si gostilno, kjer je že včasih nočeval. A gospod ga ni pustil. Velel je prinesti vina in kruha in rekel kuharici, da podviza z večerjo.

»No, zdaj mi pa vendar povedite, kdo ste in odkod, ki tako lepo po naše govorite,« prosi Čerin, ko sta sedela pri vinu.

»Tedaj me še nisi spoznal? Kaj pa, leta človeka izpremene. A jaz sem se tebe vendar hitro polastil. Vidiš, pred petindvajsetimi leti sva na isti klopi hlače trgala.«

»Kaj, midva da sva bila sošolca?«

»Kako pa! Ti si morebiti kako leto starejši od mene, a zato sva vendar prava sošolca. Nekdaj so še celo šteli, da smo si nekaj v rodu.«

»Midva v rodu?! — — — A, zdaj sem se iz boba izdrl!« vikne Čerin in tlesne po čelu. »Pologarjev, kajne? Kdo bi vas spoznal s tako brado?«

»I, kako pa! Zato me pa tudi tikaj, kakor si me nekdaj in kakor jaz tebe še zdaj.«

»O, da jaz nisem prej vedel, da si ti v Gorici! Govorili so zmerom, da si nekje daleč, sam bogvedi kje. In tudi domov te toliko let ni bilo.«

»Resnica! Polnih štirinajst let sem bil med Nemci, v Gorici sem nekaj dni čez pol leta.«

V tem je bila večerja gotova, dobra in obilna večerja, ki je šla Čerinu v posebno slast. Pozno v noč sta sedela in govorila o tej in oni stvari, največ o domačem kraju in vzbujala si spomine iz blažene mladosti. Pri teh pogovorih je Čerin opazil, da je profesor o vsem dobro poučen, dasiga tako dolgo ni bilo doma, in vsak čas je pričakoval, da začne padati toča tudi nanj in na njegovo zanikrno gospodarstvo.

Profesor je v resnici nekaj takega nameraval, ali prvi hip ni hotel razžaliti gosta. Saj bo jutri še dan. Čerin pa mu je moral povedati vse natanko, kje in kako je našel rudo in kod je hodil z njo.

Čerin je bil o jalovosti svojega zlatokopa do konca preverjen, ali neka misel mu vendar še ni dala miru. Ako ta smrdeča in ničvredna ruda, katera je menda samo zato na svetu, da poštene ljudi moti in bega, res nima nobene cene, zakaj mu je zlatar v Vidmu zanjo ponujal pet lir? Ta pomislek tudi obznani profesorju.

Nato mu ta razlaga na dolgo in široko, da ruda ni brez vse vrednosti, ali v denar se mora spraviti le tedaj, ako se nahaja v močnih žilah. Iz nje se dobiva žveplo, dela se tudi hudičevo olje in železni vitrijol. Na daleč prevažati jo, ne vrže, ker bi vožnja požrla vso vrednost. Torej je treba zidati tovarno na mestu in ako mogoče blizu kake železnice ali večje reke, da se more dobljeno blago po ceni odvažati na trg.

Tovarne pa ne bo pameten človek zidal, predno se ni do dobra uveril, da bo imel dela leta in leta. A vsega tega tukaj ni. Ruda se nahaja v zrnih in nikjer pri nas ni misliti, da bi se kršec nahajal v debelih žilah.

»To je pa res,« govori profesor dalje, »da je kršec izpod Kolka v lepih kristalih, v pravilnih kockah, in taki imajo neko, četudi majhno vrednost za šole, kjer se mladina uči poznavati najnavadnejše rude in kamne. V ta namen je tvoja mošnja vredna dva goldinarja in ta ti dam tudi jaz.«

»Kaj tudi ti to učiš?«

»Tudi jaz.«

»Potem te prosim, vzemi vse za šolo! Nisi solda ne vzamem. A prosim te, nauči jih dobro te naše mladeniče, da bo vsak poznal to sleparsko rudo, da ji nikdo več ne pojde v past. Kar sem jaz te širi dni pretrpel, tega ne priželim nikomur, tudi največjemu svojemu sovražniku ne.«

»Prav! A za nocoj bodi dovolj! Jutri pa kaj drugega. Čas je, da greva počivat.«

Profesor je odvedel Čerina v prijazno izbo, kjer je bila zanj pripravljena dobra in mehka postelja. Trudni Čerin je hitro zaspal, a v snu je vso noč oprezoval okoli zlatarjev in se prepiral s policaji.

Drugega dne po zajtrku se je mislil Čerin odpraviti iz Gorice in kreniti proti domu. Zahvalil se je torej profesorju za dobri nauk in za vso postrežbo ter se je hotel posloviti.

»Danes mi ne boš hodil. In pešpota imaš že dovolj. Danes še počivaj, pojdi sedet v mestni vrt in po mestu pogledi. Opoldne je kosilo. Jutri zjutraj ob štirih te pošljem s pošto do Tolmina in doma boš še pred kosilom.«

In tako je bilo.

Pri kosilu je bil profesor nekam molčeč in Čerin je slutil, da se v tej tihoti zbira nevihta nad njegovo glavo.

Zato mu tudi gosposko kosilo ni bilo nič prav v slast in lotila se ga je neka malodušnost. In takrat ga slutnja ni prevarila. Po kosilu je prišel v lug. Profesor je vse natanko vedel, kako je Blaž Čerin gospodaril zadnja leta, kako je baronoval in hodil po lovih, kako je popival in igral, kako so drugi sekali po njegovih gozdih in si pridobivali njegova zemljišča, kako je zanemarjal družino in še več takega.

Nemilo ga je lužil in zmikal ter mu brez usmiljenja našteval njegove grehe.

Čerin je povesil glavo in ves skrušen poslušal karajoče besede, ki so liki najdebelejše toče padale po njem. Naposled se je vendar izpraznil hudouri oblak in je Čerin spet prišel do besede.

»Res je, vse je res, kar mi očitaš. Tako je bilo. Bilo je, pravim, ali, ako Bog da, ne bo več. Nekdaj je veljala moja moška beseda. Kar je Čerin rekel, ni oporekel. Zadnji čas res ni bilo vedno tako, ali spet pride Čerinovo moštvo v čast, ako me Bog ne udari. Zadajam ti danes pošteno besedo, da bom odslej drug človek. Tu, na mojo roko! In ker že vse poznaš moje nerodnosti, povem ti še zadnjo neumnost, katero sem naredil.«

In zdaj mu pripoveduje, kako se je pri Dagarju zadolžil in mu zastavil senožet.

»To senožet moraš takoj rešiti. Ni enkrat je ne sme Dragar kositi. Denar ti posodim jaz. Zvečer dobiš tristo goldinarjev, dvesto odšteješ Dragarju, ostalih sto imej za silne potrebe, posebno za zanemarjeno orodje. Od tega dolga mi boš plačeval obresti, kolikor boš mogel, a povrneš mi ga, kadar boš hotel. Toda čimprej se iznebiš dolga, tem bolje zate. O počitnicah pridem in pogledam tvoje gospodarstvo.«

»Janez, veruj mi, danes si storil dvojno dobro delo! In ako Bog da, ne boš se kesal.«

S temi besedami stisne krčevito roko profesorju in solze mu zaigrajo v očeh. S tem je bila stvar uravnana. Popoldne sta se izprehajala po goriškem polju. Pogovarjala sta se o gospodarstvenih rečeh. Ne bomo na široko razpravljali, kako je profesor učil Čerina umnega gospodarstva. Jedro njegovih naukov je bilo:

»Dandanes ne moreš več tako gospodariti, kakor je gospodaril tvoj ded in tudi še tvoj oče. Nastopili so drugi časi. Preje se je živelo laže, vse potrebe so bile manjše. Dandanes je treba trdo delati in tudi z glavo delati. Bedak je vsak, ki misli po drugi poti do česa, in slepar je, kdor te uči drugače. Ti seješ preveč žita. Vem, da na tvojem svetu dosti dobro obrodi, ali to vendar ne velja, ker zdaj nima nobene cene.

Sej ga toliko, kolikor ti ga treba za dom, drugod sej deteljo. Imel boš več piče in boljše piče, zato boš laže redil po več živine. Imel boš več gnoja in boš lahko gnojil tudi senožeti. Najprej si moraš napraviti gnojišče, kakor te jaz naučim. Posebno pa si dobro zabij v glavo, kaj ti zdaj porečem: Redi toliko živine, kolikor si je upaš prerediti, sena nikoli ne prodajaj.

Ne prodajaj pa tudi nobenega teleta iz hleva. Redi jih in prodajaj vole in krave. To bodi tvoj gospodarski evangelij. Gozd čuvaj za slabe čase in za nenavadne potrebe. Tudi mlekarstvo si urediš drugače. Kakor sem ti že rekel, jeseni pridem pod Kolk in te naučim tudi maslo delati. To pojde prav lahko, ker imaš pred hišo živo vodo, katero navrnemo v mlečni hram. Pozneje ti preskrbim tudi kupca za vse maslo, kar ga boš imel za prodajo.«

Tako je profesor učil Čerina, kateri ga je zvesto poslušal in v sebi počutil takšno veselje do gospodarstva, kakor še nikdar prej. Hudo ga je imelo, da bi spet bil pod Kolkom in da bi začel gospodariti po novem.

Drugega jutra je kakor prerojen stopal po dolini proti domu. V trgu, kamor je prišel s pošto, ni se prav nič mudil in tudi dalje se ni ustavil nikjer. Samo pri Dragarju se je oglasil. Ni še dobro sedel, že postavi krčmar predenj polič vina, a Čerin ga na lahno odrine.

»Pred južino ne pijem.«

»Ti ne piješ pred južino?!« pravi krčmar porogljivo in se zagrohota … »Morebiti misliš danes še maševati?!«

»Maševati ne mislim ni danes ni jutri, ali izpovedal bi pa lahko koga, prav za potrebo.«

Zadnjih besed Dragar ni umel. Neumno in prisiljeno se zasmeje, potem pa pravi: »Morebiti pa spet ni tistega, ki izpod palca uhaja? Čudno ne bi bilo, ti si bil nekje po svetu in pot žre. Pa kaj zato? Saj veš, kje se pravi pri Dragarju.«

»O vem, vem! Pa nisem prišel pit. Pokaži mi pismo, katero je zadnjič dohtar spisal.«

»Kaj, zastran senožeti na Logu?«

»Da, tisto.«

Dragar zgane rameni in gre iskat zelenega pisma. Današnjega Čerinovega vedenja ne umeje. Gode se čuda in znamenja. Čerin se brani vina, skoro bo sveta konec. Krčmar pride s pismom in ga nekako sumno pomoli Čerinu. Ta je pogleda in v istem hipu raztrže na kose, hkrati pa Dragarju poda dva stotaka.

»Tako! Zdaj sva bot in pa z Bogom!«

Dragarju je zastala beseda v grlu. Zapanjen stoji in pogleduje zdaj na stotaka v roki, zdaj spet za odhajajočim Čerinom. Moža je obhajalo neko čustvo, katero bi se dalo izreči z besedami: »Tega ptiča menda ne boš več skubil.«

Na domu so v tem bili v velikih skrbeh, zlasti gospodinja. Rekel je, da gre za dva ali tri dni zdoma, a danes teče že peti dan in še ga ni od nobene strani. Da bi se mu ne bila dogodila kaka nesreča.

Žena je že pripravljala južino, ko Tonček v izbi zavrisne: »Oče, oče!« in steče iz hiše, Anica pa za njim očetu naproti. In kako dober in prijazen je danes oče, tak že dolgo ni bil. Zdaj stisne tega, zdaj onega k sebi in radovoljno odgovarja na mnoga vprašanja. Presrčno pozdravi tudi ženo, katera je pustila južino in stopila za otrokoma.

»Kajne, dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej vedno doma, vedno pri vas, v petek kakor v svetek.«

Čerinka je strmela v moža, ki se ji je zdel ves drug, in ni vedela, ali sme verjeti svojim očem.

Popoldne je Čerin pripovedoval svoji ženi, kod je hodil zadnje dni in kako se mu je godilo. Povedal je vse po resnici in pravici. Zamolčal ni tudi tistega, kako ga je Pologarjev profesor lužil in stružil. Svojo pripoved je končal z besedami:

»Menil sem, da ti prinesem kovanega zlata in srebra z laških ravnin. Tega sicer ni, prevarilo me je. Ali prinesel sem ti nekaj drugega, kar je morebiti še več vredno. Starega Čerina, tistega lahkoumnega in malopridnega sem slekel in ga pustil pri Lahih, a domov ti prinesel novega, prestrojenega.«

Čerinka je bila vsa blažena, srce se ji je tajalo pri teh besedah. Tako nje mož še nikoli ni govoril. O da bi ostal tak!

In ostal je. Sprva ga je časih še napadla izkušnjava, a vselej se je še ob pravem času domislil moške besede, katero je dal profesorju. Vse se je čudilo temu preobratu, ker si ga ni vedelo raztolmačiti.

Poleti je Čerin dal pobeliti in počistiti zgorenjo izbico, ako bi profesor prišel. In prišel je res in ostal pod Kolkom ves mesec in prihajal je potem vsako leto za nekaj tednov. Tega prihoda je vedno vsa družina bila vesela.

Vsako leto se je potem pri gospodarstvu kaj delalo ali popravljalo, zdaj gnojišče, zdaj mlečni hram, potem hlev in prihodnje leto spet kaj drugega. In vse se je pozneje pokazalo kot potrebno in koristno.

Stari Volk, katerega se Čerin zdaj ni več ogibal, pravil je vsakomu, kdor ga je hotel poslušati: »Ali ga vidiš, Čerina? Prej je razsipal z obema rokama, zdaj pa z vsemi štirimi spravlja podse. I, to ti bo res še mali baron.«

No, to se sicer ni zgodilo. Ali resnica je, da je Čerinova kmetija pod Kolkom, ko je dorasli Tonček nastopil gospodarstvo po očetu, bila spet prva v dolini, kakor je bila nekdaj, morebiti pa tudi boljša.

Čerin je pa na stara leta svojim vnukom rad pravil, kako je našel zlato rudo v ogradi in kako jo je prodajal po svetu. Vendar ni bilo zlato, temveč neki ničvredni smrad, a vendar je po njem nekaj našel, kar je več vredno, nego zlato in srebro, namreč dobrega prijatelja. Rad bi tudi učil in svaril mladi svet, naj se ne da preslepiti, kajti ni vse zlato, kar se sveti.