Obolevanje ob polni skledi

18.06.2017 | Avtor: Anton Komat
Vedenje človeka obvladujeta dva temeljna nagona: nagon po ohranitvi vrste in nagon po preživetju osebka. Namen prvega je zaploditev potomstva, cilj drugega pa je preživetje vsakega posameznika. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da prvega predstavlja spolnost človeške vrste, drugega pa vse naše dejavnosti za zagotovitev redne in zadostne količine hrane.

Tako človekova spolnost z vsemi rituali kakor tudi naše vsakodnevno prehranjevanje pa sta v sodobni družbi predmeta organizirane manipulacije in tudi hudih zlorab. Poglejmo si to na primeru našega prehranjevanja

Znano je, da primati izbirajo svojo hrano predvsem z očmi in manj z drugimi čutili. Privlačijo jih bleščeče barve plodov in rastlinje tropskega pragozda obiluje z njimi. Evolucijsko ceno za učinkovitejše razširjanje semen rastline poplačajo z bogato ponudbo plodov, sijajnih barv in izbornega okusa. Marketing narave je jasen, pojej tukaj, poserji tam! In tako so zadovoljeni vsi, opice z bogato obloženo mizo, rastline pa s sejalci svojih semen, katera so, za nameček že ob samem sejanju tudi bogato organsko pognojena. Človekov genetski spomin nosi, sicer prekrito z mnogimi vzorci socializacije, mnogo starodavnih primatskih sporočil.

To, ne tako novo ugotovitev znanosti, pa s pridom uporablja današnja prehrambena industrija, ki nam z bogato obloženih polic supermarketov ponuja pravo pašo za oči. Vsa ponujena živila so umetno obarvana v sijajnih barvah in namensko osvetljena s posebnimi svetili, ki nam še dodatno pričarajo iluzijo njihove zapeljive barvitosti.

Ali je torej prehrambeni oddelek vsakega supermarketa le umetno zrežirana vidna aluzija našega nekdanjega pradomovanja v tropskem pragozdu? Ali se ob našem obisku v taki prodajalni prebudi naš speči in prikriti nagon po izbiranju barvitih plodov narave? Ali v potrošniškem zanosu prebujenega atavizma kot opice segamo po razstavljenem pisanem blagu na policah?
Smo torej res bolj podobni opicam, kot si mislimo?

Bo kar držalo, saj sodobni potrošnik vse bolj izbira po privlačnosti barv ponujenih prehrambenih artiklov. In ne samo barv, tudi embalaže. Že prav vsak novopečeni bruc komercialne šole je dodobra poučen o pomembnosti embalaže za uspešno prodajo. Embalaža prehrambenih artiklov postaja vse pomembnejša, celo bolj pomembna od vsebine same.

 Sicer pa ne pozabimo, da smo s priseganjem na potrošniško družbo prisegli, da je celo »embalaža« našega življenja vredna več od »vsebine« našega bivanja. Pomislimo le, koliko nam pomeni modna obleka, urejenost našega telesa, nakopičeno bogastvo v našem domu, prestižni avto pred hišo in vse druge umetne potrebe, ki nam jih nenehno »ustvarja« agresivna propaganda.
 
Skupina ameriških raziskovalcev je ugotovila, da tudi sodobni človek za svoje harmonično preživetje ne potrebuje več kot 120 predmetov, povprečno založeni supermarket pa nam ponuja v nakup preko 120.000 artiklov! Dobesedno zasipajo nas s ponudbo materialnih dobrin, kaj pa naše duhovno zdravje? Duhovno vsebino svojega bivanja smo usodno zanemarili.

Najdragocenejše, kar iz nas dela duhovna bitja, svojo Človečnost, smo prepustili drugim ljudem, samooklicanim dušebrižnikom, psihologom, psihiatrom, morda celo raznim vedeževalcem in astrologom. Če smo že pri samem sebi zamenjali »vsebino bivanja z embalažo raziskovanja«, potem se ne smemo čuditi, da je pretkanim trgovcem z lahkoto to prav veličastno uspelo tudi pri zadovoljevanju naših prehranskih potreb. Strah pred lakoto je moreča izkušnja.

Povrnimo se torej k naši prehrani.

Današnji svet še vedno temelji na logiki količine in ne na logiki kakovosti. Žalostno in po svoje tragično je, da to velja tudi in predvsem za prehrano.
Industrijsko, kemično podprto kmetijstvo nam ponuja silne tonaže pridelkov. Toda hrana, ki jo proizvaja industrijsko kmetijstvo, je dodobra zastrupljena. Obširne monokulture potrebujejo za svoj obstoj strahotne energetske vložke, tako velike, da danes industrijsko kmetijstvo posluje z veliko izgubo. Znanstveniki univerze Cornell so ocenili, da je stopnja izgube kar 125 %! Od tod silne subvencije intenzivnemu kmetijstvu, ki v EU letno znašajo že preko 50 milijard dolarjev, ob tem,da stroškov uničenega okolja in zdravja prebivalstva ni sposoben oceniti še nihče. Narava ne pozna monokultur, saj je pestrost prostorske in časovne razporeditve vrst že stotine milijonov let naravna danost.

Monokultura je eden od načinov boja proti naravi, v katerem človek uporablja vsa razpoložljiva tehnološka orožja. Toda, ker vsaka vojna prinaša razdejanja in zahteva strahotno plačilo, tudi človekova agrokemična vojna proti naravi ni izjema. V njej sicer ne slišimo krikov umirajočih in v njej ne teče kri, toda ena vrsta organizmov za drugo izginja iz narave, vsako uro, vsak dan, nepovratno. Množično izumiranje, peta kataklizma na planetu, ki jo sedaj povzroča človek, ne bo minila brez posledic za človeštvo. Čeprav prinaša huda razdejanja v naravi, bo narava preživela. Življenje je vedno preživelo, saj živa bitja poseljujejo planet več kot tri milijarde let.

Kaj pa človek, kaj bo z njim? Bitje, ki se je najprej nekaj milijonov let skrivalo po goščavah in savanah zelenega planeta, je šele pred nekaj tisočletji premoglo toliko tehnološke moči, da je kot krona stvarstva začelo svoj brezobzirni pohod po planetu. Le drobec časa v evoluciji življenja na planetu.

Ljudje svoj kemični boj proti življenju že dolgo plačujemo s vojim omajanim zdravjem in z nepovratnimi poškodbami svojih genov. Ob koncu te brezsmiselne vojne človeka proti naravi bo račun poravnan do stotina natančno. Narava je najboljši računovodja in še boljši izterjevalec, saj vse strupe, ki jih potresamo v naravo, dobimo povrnjene nazaj v svoje krožnike in kozarce.

Spisek človekovemu zdravju nevarnih snovi v naši prehrani je obsežen, predolg, da bi se lahko počutili varne in srečne. Naj jih naštejem le nekaj: vsi biocidi, med katere spadajo fungicidi, herbicidi, in insekticidi, antibiotiki in hormoni v mesni hrani, težke kovine, radioaktivni izotopi, organske kisline, ostanki ogljikovodikov, številne kemikalije iz tehnologij kemičnega procesiranja hrane, ostanki belil, topil, voskov in barvil, endotoksini, ostanki žuželk in zajedavcev, iztrebki glodalcev, kontaminanti, ki izvirajo iz skladiščenj in prevozov, biološki kontaminanti, kot so bakterije, glivice in virusi, itd.

Vsa ta silna poplava strupov in njihovih ostankov v naši prehrani nam načenja naše zdravje in povzroča obilje zdravstvenih težav. Tompkins in Bird, avtorja knjiga Skrivnosti prsti, nam nazorno sporočata: »Prst je izčrpana, izžeta, bolna in zastrupljena s sintetičnimi kemikalijami. Zaradi tega se je zmanjšala kakovost hrane in poslabšalo zdravstveno stanje prebivalstva. Naše zdravje ohranja predvsem zdrava hrana ki pa je povečini odvisna od rodnosti in stanja prsti. Kemična gnojila ne zmorejo obnavljati rodnosti prsti, ker ne delujejo v prsti, ampak se le vgrade v rastline. S tem pa zastrupljajo tako rastline kot tudi prst.

Življenje v prsti lahko ohranja le organski humus. Kemično manipulirane rastline sicer bujno rastejo, v njih pa je obilje vodenih tkiv, so neodporne in brez kvalitetnih proteinov.

Našo hrano sestavljajo ponarejena, nenaravna živila, iz katerih so odstranjene dragocene naravne sestavine, so umetno obarvana, obeljena, toplotno obdelana, celo obsevana in kemično konzervirana. Pridelki so sedaj na enoto površine dvakrat ali trikrat večji, toda njihova prehranska vrednost je neprimerno manjša. Pri živilih je postal najpomembnejši njihov videz. Tistemu, ki ga njihov videz ne premami, pa je jasno, da imajo pridelki v sebi toliko življenja kot eksponati v muzeju voščenih lutk Madame Toussand …« (konec cit.)

Ob povedanem naj dodam, da s prehrano sprejmemo v naša telesa preko 90% vseh strupov!

Osebno smo pa veliko bolj prizadeti ob izbruhih bolezni, katerih simptomi so očitni in prepoznavni. Bolnik z razvitimi bolezenskimi znaki išče pomoč pri zdravniku, ta ugotovi diagnozo obolenja in prične se bolj ali manj uspešno zdravljenje. Toda sodobnega človeka vse bolj skrbi vse večje število motenj v delovanju imunskega sistema in endokrinih žlez, reproduktivne težave mladih zakoncev, številna degenerativna obolenja neprepoznavnih etiologij, pogoste psihične težave in nevroze, mučijo ga stresna stanja in na vse načina skuša ubežati raku.

Cel kup »atipičnih« simptomov je moderna medicina označila kot CFS-sindrom (chronique fatigue sindrom – sindrom kronične utrujenosti) in jim pripisala stresno poreklo, nam pa predpisala vitaminske preparate, aspirin in več telesnih aktivnosti. Prelivamo znoj v mnogih zvrsteh športa in rekreacije, vse z edinim in osnovnim ciljem, da bi ohranili svojo vitalnost in utrdili svoje omajano zdravje.
 
Čeprav čutimo, da je v naših telesih nekaj hudo narobe, ne storimo praktično ničesar, da bi končno začeli zmanjševati naše vsakodnevno zastrupljanje. Zamenjali smo vzrok s posledico. Na vse pretege skušamo ozdraviti le posledice.

Številne panoge industrije in cela vrsta dejavnosti se ukvarjajo in služijo z lajšanjem težav, nastalih zaradi kronične zastrupljenosti naših teles, o vzrokih zanje pa nočemo niti slišati. Skrajni čas torej je, da se vprašamo, kakšno hrano jemo in kaj jedo naši otroci. Ti so namreč še posebej občutljivi.
In ne pozabimo, če smo že neodgovorni do sebe, bodimo odgovorni vsaj do zdravja naših otrok.

(Odlomek iz knjige Zaton Prometejeve dobe)

Priporočljivo branje > Samooskrbni organski vrt & Knjige o vrtu in načinih pridelave rastlin

(Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)




Ključne besede: Anton Komat  ekologija  kemikalije  monokulture  prehrana  strupi v prehrani  zdravju nevarne snovi  zaton Prometejeve dobe 


Tweet