Natisnite    Pošljite prijatelju

Oleandri & Granatno jabolko & Feijoa 2

Oleandri

Oleandri so najverjetneje ene izmed najbolj uporabljenih sredozemskih rastlin. Te hvaležne rastline, ki nam na polnem soncu lahko cvetijo celo poletje, so bile nekoč mnogo bolj prisotne v notranjosti Slovenije kot danes. Vzrok so zopet pretople razmere v naših stanovanjih.

Vendar se vse premalo zavedamo, da oleander preživi že v zelo slabih zimskih razmerah, celo v garažah, kleteh, kjer je le nekaj svetlobe, le vlage in preveč izpušnih plinov ne sme biti v zaprtem prostoru.

Jeseni ga čim kasneje postavimo v prezimovališče, spomladi pa čimprej ven pod napušč, ob toplo južno steno. Če hočemo, da cveti ga moramo obrezati že jeseni, najbolje pa je, da ga obrezujemo le takrat, ko se preveč ogoli. Takrat ga pomladimo in mu damo poleg cvetov še dovolj zelenine.

Rod oleander (Nerium ), je rastlina Sredozemlja in ima samo eno vrsto - (N. oleander) . V toplejših delih je danes to zelo naturalizirana vrsta. Listi pri oleandru so enostavni, usnjati, tako da prenese veliko suše. Kljub temu ima radi veliko vode, in takrat je rastlina tudi polno olistana in lepa. Naravno ga dobimo v Sredozemlju na vhodu v soteske, ob vodi.

Spada v družino pasjestrupovk (Apocynaceae). Vse pri oleandru je strupeno, že listi lahko dražijo kožo. V rastlini so glikozid oleandrin in še drugi. Pri zaužitju povzročajo bruhanje in pogosto smrt zaradi ohromitve srca. Vendar pa oleandra ne uživamo in se ga zaradi tega ni potrebno prav nič bati. Le otrokom je potrebno dopovedati, da ni ravno vse za v usta! Cvetovi so dvospolni, zvezdasti, združeni v pakobulasta socvetja, s po petimi venčnimi listi, ki so sprva prosti, nato pa proti dnu zrasli. Tudi pet prašnikov ima prašnice zrasle med seboj. Plodnica je zrasla iz dveh plodnih listov.

Za vzgojo v notranjosti je še posebej pomembno, da ga v bolj kislih poletjih, ko je v notranjosti več dežja in manj sončnih toplih dni, manj zalivamo in da ga imamo pod streho na južni strani. Le tako bo tudi v takem letu lepo cvetel.

Velikokrat se drugače zgodi, da začenja s cvetenjem šele takrat, ko se poletje že poslavlja. Zanj je v notranjosti velikokrat prekratka vegetacijska doba, da bi v vsej polnosti zažarel v različnih barvnih odtenkih, ki jih je vzgojil človek, z nevrstnatimi, polvrstnatimi in vrstnatimi cvetovi.

Uspeva dobro v povsem navadni, tudi težki zemlji, rad pa ima organska gnojila, zato tudi zanj velja podobno kot za druge čebrovke, da ga pognojimo spomladi, lahko pa ga gnojimo še s tekočimi gnojili za cvetenje preko poletja. Liste odmetava zaradi suše. Vendar tudi zaradi preobilice vode mu ti ravno tako lahko rumenijo. V toplem poletju ga težko preveč zalijemo. Jeseni nastavljeni in neodcveteli popki, lahko zacvetijo tudi še spomladi, vendar ker je teh običajno malo, je bolje, da jih prej porežemo.

Preko zime pa jih vseeno lahko pustimo, marca nas bodo razveseljevali s svojimi razprtimi, stroku podobnimi plodovi, kjer se gnete polno semen opremljenih z letalno napravico. Te lahko posejemo in čez tri ali štiri leta bodo prve rastline že zacvetele. Barve bodo lahko druge kot tiste od katerih smo dobili seme. Če pa želimo ravno take, pa odrežemo avgusta nekaj do deset centimetrov velikih poganjkov in jih damo v vodo v senčno mesto. Vodo le dolivamo, dodamo nekaj hormona in oleander se vkorenini. Potaknjence lahko damo tudi v zemljo v senčen vrtni kotiček ali v korita in jih vglobimo v zemljo. Potaknjenci cvetijo lahko že v drugem letu.
 
 
Granatno jabolko

Da pa ne bomo govorili le o strupenih rastlinah in dišavnicah, med sredozemkami so mnoge tudi take, prav užitne. Čeprav je za sredozemske rastline vednozelenost že bolj značilna, pa so med njimi tudi listopadne. Ena takih je granatno jabolko. Spada v povsem svojo družino granatnih jabolk (Punicaceae). V notranjosti plodovi težje dozore, ker je to pri rastlini šele jeseni, pa kljub temu se tej res tudi enkratno cvetoči rastlini, težko odpovemo. Gre za grm velikosti od 3 – 4m. Vendar, ker obstajajo tudi zelo pritlikave varietete ( P. granatum var. nana), ki tudi cvetijo, si ga lažje kot katero koli drugo rastlino, privoščijo tudi tisti, ki imajo le majhno sončno okno ali balkon.



Oranžno rdeči cvetovi se nahajajo po tja do trije skupaj na končnih poganjkih vendar tudi v notranjosti grma. V Sredozemlju cvetijo junija. Plodovi na videz podobne oblike kot da bi zelo povečali plodove šipka, do jeseni res močno narastejo in vejice tudi povsem ukrivijo. So z vitaminom C zelo bogati in tudi dozorijo običajno takrat, ko listje jeseni že porumeni.

V njem se v mesnatem delu nahaja tudi polno semen iz katerih lahko vzgojimo nove rastline. Pri pritlikavih sortah so plodovi manjši, pri osnovni vrsti pa že kar velikosti jabolka.

Granatno jabolko zahteva prav tako pusto že kar ilovnato zemljo, raje apnenčasto kot kislo in z dodatki organskih gnojil. Poleti potrebuje sonce in vodo, pozimi, ker je listopadno, je lahko v precej temnem prostoru. Imeti mora le rahlo vlažno zemljo, ne preveč, da preko zime ne splesni ali zgnije. Prav zaradi tega rabi dobro drenažo.

Če v prezimovališču še ne začne odganjati, ga lahko tudi zelo hitro postavimo na plano, drugače pa ga moramo nekaj dni senčiti, da ga ne zažge sonce.
 
Feijoa

Tudi Feijoa (Acca sellowiana syn. (Feijoa sellowiana) je rastlina z užitnimi plodovi. Njeni cvetovi so pomladi ravno tako zelo atraktivni. Spada med mirtovke (Myrtaceae). Rod feijoa (Acca) ima dve do tri vrste vednozelenih grmov z nasprotnimi listi, ki rastejo v suhih predelih subtropske Južne Amerike (Argentina, Čile, Brazilija, Bolivija, Peru, Paragvaj in Uragvaj). Ravno zaradi njenih plodov jo najdemo v mnogih deželah našega Sredozemlja.

Obstajajo tudi različne vzgojene sorte. Listi so eliptični močni usnjati na spodnji strani gosto belkasto dlakavi na zgornji pa svetleči in že nekoliko modrikasto zeleni. Cvet ima štiri čašne, štiri venčne liste, ki so od spodaj belo roza, zgoraj pa temno rdeče obarvani z enako obarvanimi prašniki in pestičem . Zgornja stran cveta tako deluje povsem temno rdeče, spodnja belo roza. Cvetovi so posamični v zalistju zgornjih poganjkov.

Plodovi so mesnate jagode temno modre do črno obarvane in bogate z jodom. Okus je podoben guavi, zato ni čudno, da jo ponekod imenujejo tudi brazilska guava..

Rastlino so v kulturo uvedli prav zaradi lepih cvetov in užitnih plodov. Cvetovi se začno raspirati v začetku poletja in so res privlačni. Kljub temu, da se vsi ne odprejo hkrati, je cvetenje le kratkotrajno. Poleg cvetov in užitnih plodov, je še večja vrednost rastline kot okrasne vrste prav v njenih listih in krošnji, torej v njenem izgledu. V našem Sredozemlju (mišljeno je območje različnih sredozemskih držav) jo vidimo v marsikaterem mestu. Uporabljajo jo tudi za žive meje. Lepo oblikovane rastline v taki zeleni pregradi so pravi okras vrta.

Če torej rastlino uporabljajo za živo mejo, potem je to res vrsta, ki se pusti dobro obrezovati. In res je tako. Če hočemo feijojo narediti lepo, potem je najbolje, da grm pomladimo zgodaj spomladi in iz starih vej bodo pognali številni poganjki, ki bodo rastlino ponovno oživili. Zelo stare rastline lahko odrežemo tik nad zemljo in iz nje bo ponovno zrastel prav lep grm.

Rastlina za gojitev ni zahtevna, potrebuje le nekaj dobre zemlje, tudi kompostiran hlevski gnoj ji dobro dene v mešanici z vrtno zemljo in že bo rastlina dobro uspevala. Rada ima polno sonce, seveda takrat kot čebrovka potrebuje nekoliko več vode, vendar, če jo imamo v dovolj veliki posodi, se tudi to lažje uravna.

Pozimi ni nič zahtevnejša za prezimovanje, še celo nasprotno, manj od drugih rastlin odmetava liste, to je prej izjema kot pravilo. Lep vednozelen izgled ostaja, zato je prav primerna za okrasitev kakih hladnejših zaprtih, a svetlih hodnikov.

Rastlino lahko razmnožujemo s semenom ali s potaknjenci. S semeni se rastlina prav dobro razmnožuje. Če gre za sorte, potem pride v upoštev samo vegetativno razmnoževanje, drugače se lastnosti matičen rastline ne ohranjajo. Za potaknjence lahko odrežemo kratke enoletne vejice najbolje v drugi polovici avgusta ali pa tudi spomladi, vendar je ukoreninjanje običajno boljše avgusta. V notranjosti moramo potem poskrbeti, da rastlino še pravočasno preselimo na prezimovanje v sicer lahko nekurjene prostore, kjer temperatura ne pade pod ničlo.

Feijoa je v notranjosti rastlina polnega sonca. Listi so dokaj debeli usnjati z močno kutikulo, svetleči skoraj modro zeleni na vrhu, spodaj belkasti in dlakavi. Prav modrikasto zelena barva je tista, ki odbija največ UV- B žarčenja, ki prihaja do zemljine površine in je povzročitelj tako kožnega raka kot tudi spomladanskih ožigov na rastlinah.

Poleg tega je seveda tukaj debela kutikula. Spodnja stran listov je belkasto dlakava, dlačice in bela barva zopet poskrbijo za odboj svetlobe, posebej takrat, ko je spodnja stran listov v rahlem vetru izpostavljena soncu. Prav zaradi tega je velikokrat spodnja stran še posebej zaščitena z dlačicami, pa še listne reže so običajno spodaj in dlačice ustvarjajo posebno mikroklimo okrog lista, tako da je izhlapevanje čim manjše.

V drugi polovici avgusta se v notranjosti poletje že lahko poslavlja. Sredozemske rastline pa ravno takrat dobijo tisti pravi čar. Po poletni vročini jim prvi dež še kako koristi. Zasijejo in zableščijo se v poznem popoldanskem soncu. Njih vonjave, lesk in cvetenje nas spominjajo na tople dni preživete v njihovem naravnem okolju. Zakaj ne bi nekaj te lepote imeli tudi doma na balkonu, na oknu ali na vrtu. Saj niso zahtevne, le njih skromnosti, jim ne znamo več zagotoviti.

Jože Bavcon

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

(Članek je bil objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)