Natisnite    Pošljite prijatelju

Po sledeh Darwinove evolucije na Galapagos

Po svetu se je leto 2009 praznovalo kot Darwinovo leto, saj je minilo 200 let od rojstva tega naravoslovca in 150 let od izida njegove knjige 'O izvoru vrst z naravnim izborom' (On the Origin of Species by Means of Natural Selection) in teorije evolucije, ki jo je sočasno z Darwinom opisal Alfred Wallace.

Nekateri trdijo, da je prav na Galapagosu dobil idejo za novo teorijo in s tem otočje ponesel v svet. Njegov postanek je bil kratek, le dobre tri tedne je raziskoval otoke, ki so nanj napravili velik vtis. Svoja spoznanja s poti je podprl z mnogimi raziskavami in ugotovitvami, ki jih je strnil v več knjig.

Galapagos sestavlja trinajst velikih in šest manjših otokov ter nekaj sto različnih skal in otočkov, ki so nastali zaradi spodrivanja Nasca, Pacifiške in Kokos tektonske plošče ter različnih vulkanskih izbruhov. Nekaj vulkanov je še vedno aktivnih, predvsem na največjem otoku Santa Isabella.

Otočje, ki leži sredi Atlantskega oceana, dobrih 1170km oddaljeno od celine, je že leta 1535 odkril panamski škof. Za njim so se zvrstile mnoge gusarske postojanke, ki so tu imela svoja skrivališča za zaklade in si nabrala novih zalog za nadaljnje roparske pohode. Galapagosu so se zato mornarji raje izogibali. Sčasoma so ljudje le uvideli njegovo posebnost in ga  leta 1959 zavarovali kot nacionalni park. V mestih živi okoli 30.000 Ekvadorcev.

Nikoli si ne bi mislila, da me bo kdaj zaneslo v konce, ki jih mnogi opisujejo kot raj, vedno so se mi zdeli nedostopni.

Nenadoma pa se je pojavila priložnost in seveda jo je bilo potrebno izkoristiti.  Na otočje lahko pridete prav tako, kot so pred stotisočimi leti prišli sem prvi organizmi: po vodi ali zraku. Vendar je mnoge organizme tovrstna pot stala življenja, vas pa nekaj sto dolarjev. Priletite lahko z eno od dveh letalskih družb ali pa v okviru kakšnega križarjenja.

Za prihod z lastnim plovilom, si morate zagotoviti papirje nekaj mesecev vnaprej, iz uprave pa vam sporočijo, kje in koliko časa se lahko zadržujete (možnost imate obiskati tri otoke). Pravila so stroga in jasno določena.

Z izjemo štirih naseljenih otokov se naokrog lahko gibate le v spremstvu usposobljenega vodnika, po nekaterih od približno 170-ih urejenih poteh.

Pri tem je potrebno upoštevati določena pravila, kot so prepovedano prinašanje in odnašanje kakršnih koli organskih snovi, kot so zemlja ter rastline in živali in njihovi deli npr. lupin, lesa, koral, koščic, ipd…

Za seboj ne smeš puščati smeti, prav tako na otoku ne smeš ničesar premikati in odstranjevati, živali hraniti, motiti, se jim približevati.

Upoštevati moraš vodiča in na pravila opozarjati tudi druge. Vsa pravila skupaj so nekako povzeta v ljudskem pregovoru, da za teboj ne sme ostati nič, kot le odtisi nog na pesku, s seboj pa ne smeš vzeti nič, razen fotografij in lepih spominov.

Predvsem slednjih nikoli ne zmanjka, saj te na vsakem koraku čaka novo presenečenje. To so lahko igrivi galapaški morski levi ali pa različne kuščarice ki so tu, tako kot ostale živali na otoku, več desettisoč let bivale brez naravnih sovražnikov, neboječe in radovedne. Prav pozoren moraš biti in ves čas gledati pod noge, da katere živali ne pohodiš. Umaknile se ti že ne bodo.

Posebnost oceanskih otočij je običajno prav njihova odmaknjenost in izoliranost od celine, zato so tu prisotne le maloštevilne vrste in malo plenilcev. Posamezne vrste se prilagodijo na nove ekološke niše, ki jim jih ni potrebno posebej braniti. Edinstven je primer vodne kuščarice, ki se je iz kopnega preselila v morsko okolje in se tam prehranjuje s strganjem obrasti iz kamenja. Njena kopenska sorodnica še vedno prebiva na otoku in včasih ju lahko zasledimo, kako se grejeta na istem vulkanskem kamnu. Na posameznih izoliranih otokih lahko opazujemo različne vrste živali, ki so se razvile iz ene same vrste. Takim primerom znanstveniki pravijo adaptivna radiacija oziroma evolucija novih vrst.

Nazoren je recimo tudi primer ščinkavcev in kosov, ki se na nekaterih otokih prehranjujejo pretežno z rastlinsko hrano, drugod z žuželkami, tretji so specializirani za jajca in mlade želvice, nekateri za klope na kopenskih igvanah. Na celini tovrstne niše običajno zasedajo druge vrste živali. Vrste se morajo vedno boriti za svoje preživetje, za obstanek, za hrano in prostor. So spremenljive, njihovih potomcev je veliko, vsi pa niso enaki. Verjetno bodo preživeli tisti, ki so boljši, so trenutno bolj prilagojeni na dane razmere in se bodo uspešneje plodili. Njihove lastnosti se na nek način dedujejo, recimo temu po naravnem izboru. Prihaja do razvoja, evolucije, o kateri je pisal že Darwin.

Na otočju naj bi bilo vsaj 720 naravnih rastlinskih vrst, ter preko 550 prinešenih vrst. Število tujerodnih živali ostaja neznano, tu je vsaj 460 tujerodnih insektov, njihovo število pa redno narašča. Prinešene vrste predstavljajo velik ekološki problem, saj izpodrivajo naravne vrste izmed katerih so mnoge endemične.

Večinoma  so prišle s prihodom ljudi. Njihovo število iz leta v leto narašča, dobrih 100.000 turistov letno obišče otoke in tudi ti, kljub strogim ukrepom, na tak ali drugačen način vseeno pripomoremo k uničevanju ravnovesja, ki se je tu vzpostavilo.

Nič čudnega, ko pa dober glas, hitro seže v deveto vas. Toliko nepozabnih bližnjih srečanj z živalmi doživiš le redkokje. Le kdo bi ostal malodušen ob pogledu na drobno belo jajce, iz katerega pred tvojimi očmi ven pogleda modronogi strmoglavec?




Ali pa burnica, ki pred teboj napihne živordečo zračno vrečo v obliki srca? Tu so tudi različne tropske ptice in živo roza flamingi pa zvedavi kanarčki in ščinkavci? Teh je kar 13 od 60 stalno naseljenih kopenskih ptičjih vrst.

Da o živo rumenih kopenskih kuščarjih s svojimi paritvenimi grebeni sploh ne govorim in o živo pisanih kobilicah, ki se skrivajo v travi.





Prav smešni so morski levi, ki čuvajo tvojo potapljaško opremo, medtem ko sam raziskuješ obalo in opazuješ gnezdo želvjih jajc, ki jih je mati zapustila na nepravem koncu in jih morje odnaša v ocean.








Tudi pod vodo se ti odpre popolnoma nov svet. Svet tropskih morij. Galapagos leži na ekvatorju, tu se pretaka več oceanskih tokov in razmere so ugodne za razvoj bujnega podvodnega sveta.

Opazuješ lahko živo pisane korale in spužve, ožigalkarje, mehkužce in iglokožce. Si lahko predstavljate črno-rumene in rdeče-črne morske zvezde? Modre morske ježke in rumeno-zelene morske kače?



Pisane ribe, na katerih so vse mogoče barvne kombinacije, ki jih občasno lahko vidite v tropskih akvarijih, vendar so v resnici vsaj desetkrat večje? In jato morskih skatov in morskih psov, ki te obkrožijo in se jim lahko zazreš v oči?

Podvodno igro z morskim levom, ko vsak v svojem stilu delava prevale pod morsko gladino? In drobno ter hitro črno-belo bitje, ki se ti skoraj zaleti v masko, preden ugotoviš da je to pingvin? Tako je, sem je zašel tudi eden najmanjših pingvinov na svetu in edini, ki se ga najde tako daleč na severu, galapaški pingvin.

Neopisljivi so tudi občutki, ko pred teboj brezskrbno zaplava morska želva in se ne pusti motiti. Še dobro, da se ne meni za nas, tako kot tudi mnoge druge živali ne. Tako živijo že tisočletja in naj živijo še naprej.



Potruditi se moramo in tako njim, kot tudi ostalim živalskim vrstam na svetu omogočiti še mnogo brezskrbnih tisočletij. Pred nami in našimi zanamci je težka naloga. Bomo zmogli? Se bo evolucija lahko odvijala v nedogled?

Nina Ražen za Morigenos
http://www.morigenos.org

Priporočljivo branje >>> 99 % OPICA – KAKO EVOLUCIJA SEŠTEVA

• Več branja >>> Knjige o živalih

(Članek je bil prvotno objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik, 18. 11. 2009)