
Šege in običaji v zimskem času - Miklavževo, Lucijino, Božični čas
09.12.2022 | Avtor:
Dušica Kunaver"V naši deželi je kruh vedno bil svetinja, V revščini, ki jo je naša vas preživljala dolga stoletja, je kruh našemu človeku pomenil isto kot življenje. Koliko se je moral truditi, da je prišel do kruha – do možnosti preživetja in da je spravil še svojega otroka do kruha, saj vendar ni vseeno, kdo mu kruh reže – kdo je njegov gospodar.
"
Miklavževo
Legenda o sv. Nikolaju pripoveduje, da je trem hčeram siromaka ponoči vrgel skozi okno tri kepe zlata za doto.
Bil je zaščitnik mornarjev, čolnarjev in ribičev – zato je tudi ljubljanski patron – saj je bila Ljubljana pristaniško in ribiško mesto.
Miklavževanje danes.
Miklavž je eden od treh decembrskih »dobrih mož« - Miklavž, Božiček, Dedek Mraz.
Lucijino
Na lucijino sejemo žitna semena v plitve posodice, da v dvanajstih dneh vzkali in je na božični mizi mlado kaljeno žito.
»Po vremenu od lucijinega do božičnega dne, se meseci prihodnjega leta narede« (lucijino napove vreme za januar,naslednji dan je napoved vremena za februar ...).
Priprave na božič
Jaslice
Izdelovanje jaslic v lesu in glini, kot eden od izrazov spretnosti in ustvarjalnosti našega človeka.
Trije božiči
(sveti večer, silvestrov večer, večer pred svetimi Tremi kralji)
Božična miza, božično drevo, žegnanje domačije (kajenje).
Božični kruh
V naši deželi je kruh vedno bil svetinja, V revščini, ki jo je naša vas preživljala dolga stoletja, je kruh našemu človeku pomenil isto kot življenje. Koliko se je moral truditi, da je prišel do kruha – do možnosti preživetja in da je spravil še svojega otroka do kruha, saj vendar ni vseeno, kdo mu kruh reže – kdo je njegov gospodar.
Kruh je v našo deželo nekega davnega dne prinesla reka Drava. Stara legenda nam pove, kako je to bilo:
Na Koroškem je ob reki Dravi živel ribič. Nekega dne je s hvaležnostjo vprašal reko: »Dravica, s čim naj ti povrnem tvojo dobroto?«
»Pojdi daleč po svetu,« je spregovorila Drava, »in prinesi mi hlebec kruha!«
Ribič je dolgo blodil po svetu in našel je kraje, kjer je bil kruh doma. Dobil je hlebec pšeničnega in hlebec rženega kruha. Vrnil se je domov in oba hlebca kruha vrgel v Dravo. Reka je tedaj začela naraščati in prestopati svojo strugo. Po nekaj dneh je voda odtekla, a iz poplavljene zemlje so na obeh bregovih Drave začele pognale drobne zelene rastlinice – na desnem bregu pšenica, na levem rž. (Vinko Möderndorfer, Koroške pripovedke, povzetek)
Kako dragoceno sporočilo nam iz davnine nam prinaša ta stara pripoved! Tako dragoceno darilo, kot je kruh, smo Slovenci dobili samo zato, ker je bil naš davni ded spoštljiv do narave in ji bil hvaležen.
Kruh je spremljal življenje naše vasi in življenje vsakega posameznika. Ob rojstvu otroka je njegov oče postavil na mizo hlebec kruha in bokal vina -darilo vilam rojenicam, da bi novorojencu sodile srečno življenje! Otrokova mati je tedaj dobila krstno pogačo. Hlebec kruh je bilo zadnje darilo, ki ga je na dan svatbe dobila nevesta od svojega starega doma in prvo darilo, ki ga je dobila na svojem novem domu.
Tam je na mlado gospodinjo čakala stoletja stara dolžnost – morala bo znati gospodinjiti tako, da bo kljub revščini, ob največjih praznikih na domači mizi stal praznični kruh - od božičnega do velikonočnega kruha, od pustnih do martinovih dobrot.
Kruh je vedno prinašal zdravje in srečo. Od vseh prazničnih kruhov pa je imel največjo čarodejno moč božični kruh. Kos tega čarodejnega kruha je dobil vsak član družine, tudi živina – prinašal hiši srečo, staršem zdravje, otrokom hitro rast, dekletom ženina, živini debelost, od hiše je »coper odganjal« ter varoval je domačijo pred strelo in pred tatovi.
Še posebno čarodejno moč je imel štajerski obredni kuc-kruh (krhljak). Kuc kruh je bil nadevan s suhim sadjem in orehi, dodana pa so mu bila tudi zelišča s čarodejno močjo.
Potica
Po povratku s polnočnice so ponavadi načeli prvo božično potico. Ta slavna slovenska potica – povitica – povita v zapeljive kroge, napolnjene z orehi, lešniki, skuto,makom, medom, smetano, skuto ali ocvirki je še danes nepogrešljiva praznična jed. Potica je izvirno slovensko ljudsko pecivo, eden od simbolov naše dežela. Potica je ena tistih besed, ki je Slovenci v tuj jezik ne prevajamo – v vseh jezikih sveta je to le »potica«!
Prava stara slovenska potica je pečena v okroglem, rebrastem modlu s tulcem v sredini.
Potico omenja že Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske. To je pač njena prva pisna omemba, kdo bi pa vedel, koliko je naša stara dobra potica v resnici stara. Tudi v današnjem času, ki je razvrednotil toliko vrednot, potici ni odvzel njenega prazničnega statusa. Potico peče tudi današnja gospodinja le ob največjih praznikih.
Ključne besede: Dušica Kunaver etnologija zima zimski čas Miklavž Miklavževo Lucijino Božični čas potica kruh letni časi pomlad običaji prazniki pregovori šege pod lipo domačo
• Šege pod lipo domačo
• Šege in običaji v zimskem času - Koledovanje, silvestrovo, sv. trije kralji
• Šege in navade meseca aprila
• Šege in navade meseca maja
• Božična zvezda