Šege in običaji v zimskem času - Miklavževo, Lucijino, Božični čas

Šege in običaji v zimskem času - Miklavževo, Lucijino, Božični čas

09.12.2022 | Avtor: Dušica Kunaver
"V naši deželi je kruh vedno bil svetinja, V revščini, ki jo je naša vas preživljala dolga stoletja, je kruh našemu človeku pomenil isto kot življenje. Koliko se je moral truditi, da je prišel do kruha – do možnosti preživetja in da je spravil še svojega otroka do kruha, saj vendar ni vseeno, kdo mu kruh reže – kdo je njegov gospodar. "

Miklavževo

Legenda o sv. Nikolaju pripoveduje, da je trem hčeram siromaka  ponoči vrgel skozi okno  tri kepe zlata za doto.

Bil je zaščitnik  mornarjev, čolnarjev in  ribičev – zato je tudi ljubljanski patron – saj je bila Ljubljana pristaniško in ribiško mesto.

Miklavževanje danes.

Miklavž je eden od treh decembrskih »dobrih mož« - Miklavž, Božiček, Dedek Mraz.

 

Lucijino

Na lucijino sejemo  žitna semena v plitve posodice, da  v dvanajstih dneh vzkali in  je na božični mizi mlado  kaljeno žito.

»Po vremenu od lucijinega do božičnega dne, se meseci prihodnjega leta narede«  (lucijino  napove vreme za januar,naslednji dan je napoved vremena za februar ...).

Priprave na božič

Jaslice

Izdelovanje jaslic v lesu in  glini,  kot eden  od izrazov spretnosti in ustvarjalnosti našega človeka.

Trije božiči 

(sveti večer, silvestrov večer, večer pred svetimi Tremi kralji)

Božična miza, božično drevo, žegnanje domačije  (kajenje).


Božični kruh

V naši deželi je kruh vedno bil svetinja, V revščini, ki jo je naša  vas preživljala dolga stoletja,  je kruh  našemu človeku  pomenil  isto kot življenje. Koliko se je moral truditi, da je prišel do kruha – do možnosti preživetja in da je spravil še svojega otroka do kruha, saj vendar ni vseeno, kdo mu kruh reže – kdo je njegov gospodar.

Kruh je v našo deželo nekega davnega dne prinesla reka Drava. Stara legenda nam pove, kako je to bilo:

Na Koroškem je ob reki Dravi   živel ribič. Nekega dne je s hvaležnostjo vprašal reko: »Dravica, s čim naj ti povrnem tvojo dobroto?«

»Pojdi daleč  po svetu,« je spregovorila  Drava, »in prinesi mi hlebec kruha!«

Ribič je dolgo blodil po svetu in našel je kraje, kjer je bil kruh doma. Dobil  je hlebec pšeničnega in hlebec rženega kruha. Vrnil se je domov in oba hlebca kruha vrgel  v Dravo. Reka je tedaj  začela naraščati in prestopati svojo strugo. Po nekaj dneh je voda odtekla, a  iz poplavljene zemlje so na obeh  bregovih  Drave začele pognale drobne zelene rastlinice – na desnem bregu pšenica, na levem rž. (Vinko Möderndorfer, Koroške pripovedke, povzetek)

Kako dragoceno sporočilo nam iz davnine nam  prinaša ta stara pripoved! Tako dragoceno darilo, kot je kruh,  smo Slovenci dobili samo zato, ker je bil naš davni ded spoštljiv do narave in ji bil hvaležen.

Kruh je spremljal življenje naše vasi in življenje vsakega posameznika. Ob rojstvu otroka je njegov oče postavil na mizo hlebec kruha in bokal vina -darilo vilam rojenicam, da bi novorojencu sodile srečno življenje!   Otrokova mati  je tedaj dobila krstno pogačo. Hlebec kruh je bilo zadnje darilo, ki ga je na dan svatbe dobila nevesta  od svojega starega doma in prvo darilo, ki ga je dobila na svojem novem domu.

Tam je na mlado gospodinjo čakala  stoletja stara dolžnost – morala bo znati gospodinjiti tako, da  bo kljub  revščini, ob največjih  praznikih  na domači mizi stal praznični kruh  - od božičnega do  velikonočnega kruha, od pustnih do martinovih dobrot.   

Kruh je vedno  prinašal zdravje in srečo.  Od vseh prazničnih kruhov pa je imel največjo čarodejno moč  božični kruh.  Kos tega čarodejnega kruha je  dobil vsak član družine, tudi živina – prinašal hiši srečo, staršem zdravje, otrokom hitro rast, dekletom ženina,  živini debelost, od hiše je »coper odganjal« ter varoval je domačijo pred strelo in pred tatovi. 

Še posebno čarodejno moč je imel štajerski obredni  kuc-kruh (krhljak).  Kuc kruh je bil  nadevan s suhim sadjem in orehi, dodana pa so mu bila tudi zelišča s čarodejno močjo.

Potica

Po povratku s polnočnice so ponavadi načeli prvo božično potico.  Ta slavna slovenska potica – povitica – povita v zapeljive kroge,  napolnjene z orehi, lešniki, skuto,makom, medom, smetano, skuto ali ocvirki je še danes nepogrešljiva praznična jed. Potica je izvirno slovensko  ljudsko pecivo, eden od simbolov naše dežela. Potica je ena tistih besed, ki je Slovenci v tuj jezik ne prevajamo – v vseh jezikih sveta je to le »potica«! 

Prava stara slovenska potica je pečena v okroglem, rebrastem modlu s tulcem v sredini.

 Potico omenja že Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske. To je pač njena prva pisna omemba, kdo bi pa  vedel, koliko je naša  stara dobra  potica v resnici stara. Tudi v današnjem času, ki je razvrednotil toliko vrednot, potici ni odvzel njenega prazničnega statusa. Potico peče tudi današnja gospodinja le ob  največjih praznikih.

 



Ključne besede: Dušica Kunaver etnologija zima zimski čas Miklavž Miklavževo Lucijino Božični čas potica kruh  letni časi pomlad običaji  prazniki  pregovori šege pod lipo domačo  



Ta izjemna knjiga vsebuje 23 nadvse navdihujočih poglavij, ki bralca motivirajo in vzpodbujajo k finančni svobodi
Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
Vsak posameznik bi moral imeti vse, kar lahko prispeva k moči, eleganci, lepoti in izobilju življenja.
Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Vse izvira iz ljubezni in vse se vanjo vrača.

Jože Urbanija