Natisnite    Pošljite prijatelju

Kresovanje (23. junij)

Kresni ogenj v skrivnostni kresni noči  je v davnih dneh gorel v čast sončnemu bogu, ki se je v času kresa, v času svoje največje moči, imenoval Kresnik.

Kresna noč je vse do danes ostala   noč med 23. in 24. junijem, navkljub vsem koledarjem, ki so zračunali  prvi poletni dan na 21. junij.  Prastari sončni praznik je ostal nepremakljiv in ostal je prepoln skrivnosti.

V kresni noči je bilo nekdaj  mogoče srečati vraga, videti čarovnice, zvedeti svojo prihodnost  in  najti skriti zaklad. Zakladi so cveteli s srebrnim ali zlatim plamenom. 

Kdor pa si je v kresni  noči nevede in nehote nabrat praprotnega semena v čevelj, je lahko razumel govorico živali. To se je zgodilo nekemu hlapcu, tako pripoveduje stara zgodba.

Neki gospodar je imel hlapca. Po večerji mu ukaže  naj dva volka  žene na pašo, ker gredo naslednji dan po seno na najdaljši travnik. Hlapec uboga, čeprav je bil truden od celodnevnega dela.  Ko pride na travnik, kamor je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje. 

Ko se zbudi volov ne vidi. Hitro skoči pokonci in začne iskati izgubljena vola.  Najde ju v neki dolinici, sredi praproti in  se prestraši, ko zasliši glas starejšega vola, ki govori mlajšemu.

Prijatelj, prihodnje leto, ko mene ne bo več, boš ti oral za repo.  Iz brazde bo tedaj skočila kača in pičila gospodarja v nogo. Reši ga lahko le hlapec, če bi pravočasno udaril kačo z gorjačo.«

Vola nato vstaneta in se odpravita proti domu, hlapec pa jima  ves prestrašen sledi.

Prihodnjo pomlad se je vse zgodilo tako, kot je napovedal stari vol v kresni noči. Kača je prilezla iz brazde in  hotela skočiti na gospodarjevo nogo. V tistem trenutku jo je  z gorjačo udaril  hlapec, ki je ves čas pazljivo hodil za gospodarjem.

Hvaležnemu gospodarju je nato hlapec povedal, kako je v kresni noči slišal pogovor volov.

Nič ni vedel, da je imel praprotno seme  v škornjih. Če bi to vedel, ne bi nič slišal.

Kresni ogenj je nekdaj na kresni večer združil vso vas  v skupnem praznovanju in v skupni prošnji, ki jo izreka prastara kresna pesem:

Tri tičice, tri tičice so morje obletele..

Prva nosi klasek od pšenice…

Druga nosi jagodo od grozdja…

Tretja nosi zdravje in veselje..

Da b' ga Bog daj v naše selo dela ….

Drva za kresni ogenj je vedno prispevala vsaka hiša v vasi, tako je bil ogenj zares skupni vaški ogenj. V mnogih krajih so v sredino kresa postavili okrašen smrekov mlaj.

Veselo rajanje ob kresu je proslavljalo  čas bližajoče žetve in izražalo   kmetovo prošnjo, da nebo ne bi poslalo nevihte na  zorečo njivo žita. Kresni ogenj je po stari veri skrival v sebi skrivno čarodejno, obrambno,  očiščevalno in zdravilno moč. Svetloba mogočnega  kresnega ognja, ki se je dvigal z griča nad vasjo,   je preganjala zle duhove z vaških polj, čistila zrak pred uroki, ki so povzročali bolezen in klicala nad vas  zdravje in srečo, ki naj bi jo prinesle tri tičice, da bo  naše selo, naše  selo, zdravo in veselo! 

(Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični Mesečnik)