Natisnite    Pošljite prijatelju

Starodavna medicina

Da bi lažje razumeli, kako so včasih gledali na zdravje in bolezen, si bomo na kratko pogledali predvsem to, kako so delovali ti starodavni zdravniki v okviru takratnih medicinskih sistemov. Zanimivo je dejstvo, da se po nekaj tisočletjih razvoja medicine ponovno vračamo na celosten – holističen način zdravljenja, vračamo se ponovno na »pravo pot«.

Ko se današnji človek sreča s starodavno medicino Egipta, Indije, Kitajske, Tibeta ali celo predkolumbovske Amerike, se mu v prvem stiku vse skupaj zdi nerazumljivo in razumsko nerazložljivo. še bolj zmeden pa postane takrat, ko se sreča s šamanskimi rituali in načinom zdravljenja, ki ga ti prakticirajo, in je v okviru njihovega sistema tudi zelo učinkovito. Nekje v svoji notranjosti zaznavamo, da so ta starodavna znanja vseprisotna, da vse prežema nekaj esencialnega, zelo pomembnega. Ko poskušamo slednje razumeti, mogoče celo raziskati, pa vidimo, da se tega lahko le bežno dotaknemo, večji del pa ostane nekje daleč proč od razumske razlage.

Če poskušamo med sabo primerjati tako tradicionalne medicine kot tudi šamanizem, se soočimo s prostorsko in kulturno oddaljenostjo. Vendar jih je vseeno možno povezati. Nemogoče pa je med sabo primerjati tradicionalne z moderno medicino.
Pravzaprav bi se lahko vprašali, zakaj sodobni zdravnik ne more in upam si trditi tudi ne zna razumeti svojega predhodnika. Lahko bi postavili pod vprašaj paradigmo in sodobne smernice sodobne medicine, saj ignorira vse kar ni v okviru njene logike, ter vse to razvršča v mazaštvo, torej nekaj, kar ne spada v medicino. Nekateri se celo sprašujejo, ali je sodobni zdravnik specialist toliko napredoval, da je vse, kar učijo tradicionalne medicine, preteklost ali pa gre za nekaj povsem drugega.

V nadaljevanju vam bom poskušal približati skupne temelje tradicionalnih medicin, kot tudi vlogo, ki jo je imel zdravnik, in jo ima še danes v okviru teh medicin. V tem kontekstu pod tradicionalno medicino mislim na tista znanja in izkušnje, ki obstajajo od vekomaj, so univerzalna in se prenašajo kot splošni ključi za razumevanje življenja in Sveta kot svete in nedeljene celote.

Tradicionalna predstava Sveta sloni na reku »Naturam intnemur, hanc seguamur (opazujmo naravo in ji sledimo)«. Slika Sveta v tradicionalni družbi, je razen tistega kar je vidno, vključevala tudi nevidne dimenzije narave. V takšnem, zelo zapletenem vesolju se vidni – minljivi svet, in nevidni – večni svet, dopolnjujeta. Le takšen svet, ki je v medsebojni povezavi, pa zares ustvarja resnični svet v pravem pomenu.
Včasih so verjeli, da je Vesolje neke vrste živo bitje, v katerem je vse povezano v edinstveno in smiselno celoto. Ves čas je v gibanju, in ga vodijo za nas nerazumljivi božanski zakoni. Za starodavna ljudstva je stvarstvo nastalo kot rezultat božanskega delovanja in je kot takšno sakralno in smiselno, ne potrebuje dodatne logične razlage. Je pa tudi urejeno, usklajeno in večno. Človeško bitje so razumeli kot kompleksen organizem, ki je del vesolja, in je samo zaradi nevednosti navidezno in začasno ločeno od njega.

Tradicionalna učenja pravijo, da je človek v svojem potencialu bistveno močnejši in sposobnejši, kot si to sploh lahko predstavlja. Nahaja se na poti spoznavanja sebe, spoznavanja svojih potencialov, moči in sposobnosti.

Le takšno metafizično razumevanje resničnosti nam da odgovor o smiselnosti obstoja vidnega – materialnega Sveta, ter pomena vsega, kar se v njem dogaja. Ravno iz tistega nevidnega, onostranskega, ki presega naše telesne in čutne omejitve, pa je tradicionalni zdravnik črpal bistvo svojega znanja. Ker je imel globlja znanja, je vedel, da ima medicina korenine v božanski modrosti, ki je brezčasna in je resnični izvor vsega kar je manifestirano, tako tudi medicine, ki je lahko za vzor in model manifestiranega stvarstva. Njene prostorsko in časovno določene manifestacije so karakteristične in specifične za posamezne civilizacije, vendar pa ima vsakokrat in vsaka podlago v tradicionalni sliki Sveta. To je tudi neke vrste rdeča nit, ki povezuje vse civilizacije, vsa znanja, vsa verstva, vse kulture,…

Starodavni zdravnik je preko iniciacije, neke vrste posvetitve, dobil uvid v znanje in celovito resničnost tako človeške usode kot vlogo bolezni pri njem. Zanimali so ga predvsem vzroki za nastanek bolezni, kar predstavlja tudi usmeritve sodobnih zdravilcev, ki zdravijo vzroke in ne energijsko simptomatsko, kot se to pogosto dogaja. Na ta način je dobil podlago za pravilno delovanje. Takratna medicina je starodavnemu zdravniku predstavljala uporabo univerzalnih načel na materialni ravni in tudi na ravni človeškega telesa. V skladu s temi načeli je vse kar je bliže duhovnemu, dobro in zdravo, vse tisto pa, kar se odmika od duhovnega in se približuje minljivemu, materialnemu svetu, predstavlja bolezen. Slednje v sodobnem zdravilstvu praktično pomeni, da najprej zdravimo dušo, posledično pa se bo pozdravilo tudi telo. V okviru univerzalnih načel je zdravnik dobil smernice in kriterije, po katerih se je ravnal, tako je dobilo tudi zdravje svoj pravi smisel. Takšno razumevanje mu je odstiralo pogled v resničnost, v nasprotju z ujetostjo življenja v materialnem svetu in hkrati je budnost njegove duše usmerjalo proti večnim vrednotam. Njegova metafizična občutljivost mu je omogočala vpogled v neravnovesje, ki je povzročilo bolezen.


Lastnosti zdravnika

"Dober zdravnik je tudi filozof." - pregovor

V tradicionalni družbi je bilo delo zdravnika razumljeno kot služenje. Hipokrat je naglasil, da mora imeti tisti, ki želi postati sposoben zdravnik, prirojene sposobnosti, dobrega učitelja in biti deležen dobrega šolanja, učiti se mora že od rane mladosti, imeti mora voljo do dela, in vedno si mora vzeti čas za učenje. Poleg tega pa je koristno, če je skromen, trezen, potrpežljiv in pripravljen žrtvovati se za svoj poklic.
Zdravniki svojega poklica niso razumeli kot poklic, ampak kot poklicanost - poslanstvo. Starodavni zdravnik se je moral tako kot današnji zdravilec najprej z delom na sebi prečistiti, da je postal kanal božanskih moči. Bolj čist je bil boljši kanal za zdravljenje. V ta namen je moral obvladati svojo naravo, imeti pod kontrolo svoje nagone in strasti, ter se tako prečiščen dati v službo svojega poklica. Pogoj je bil medice, cura te ipsun (zdravnik pozdravi samega sebe). Za to pa je bilo potrebno imeti veliko več kvalitet, kot jih zdravniku nudi današnje formalno izobraževanje. Učenje je kot pogoj vključevalo tudi moralno in predvsem etično komponento, ki je bila celo pogoj.

*Odlika resničnega zdravnika filozofa je bila zavest o svoji nepopolnosti in želja, da jo nadvlada. Zelo dobro se je zavedal, da lahko pomaga drugim le do tiste ravni, do katere je pomagal sebi, drugače je bil kot neplavalec, ki bi učil druge plavati.

Zaradi kozmične vizije delovanja in urejenosti sveta, ter človekovega položaja v njem, je lahko zdravnik razumel tako bolezen kot tudi namen zdravljenja. To pa mu je omogočalo, da je lahko prišel do samega vzroka bolezni. Tovrstnega znanja in sposobnosti ne moremo pridobiti s še tako raznovrstno edukacijo in enciklopedijskim memoriranjem dejstev.

Gre predvsem za znanja o življenju, ki spadajo v področje resnične narave človeškega bitja ter izhajajo iz videnja resničnosti kot celote. Tega pa ne moremo dobiti od zunaj, ampak lahko le ozavestimo s pomočjo duha. Ker je pri tradicionalnem zdravniku šlo za povezavo duše z metafizičnim ter za uporabo prvinskih načel pri posameznih področjih človekovega delovanja, so bili tako arhitekti, dobri retoriki, pesniki, mistiki, … Vsa svoja znanja in sposobnosti so uporabljali z namenom, da pomagajo bolnemu.


Bolezen kot prebujanje zavesti

Corpore sed men sest aegro magis aegra maligue in circumspectu stat sine fine sui (v bolnem telesu je še bolj boln duh, ki neprestano razmišlja o svojih težavah)

V nasprotju s sodobnim razmišljanjem, da je bolezen nekaj negativnega, in telesno zdravje sinonim za srečo, so imeli starodavni zdravniki drugačen pristop do bolezni in zdravja. Vedeli so, da je minljivo telo samo prenosnik duše, ki evoluira skozi inkarnacije. Pozornost zdravnika zato ni bila usmerjena izključno na zdravljenje telesa, ampak je deloval na zavest bolne osebe. Oddaljevanje od resničnih vrednot nas vodi k disharmoniji, ki povzroči kopičenje tistega kar je škodljivo, kar nas posledično vodi v bolezen.

Bolezni se pojavljajo na različnih ravneh. Nekatere so posledica nepravilnega načina življenja, nekatere smo podedovali od svojih staršev, spet druge pa so določene z usodo – karmo, oziroma smo jih prinesli iz svojih prejšnjih življenj. Bolezni telesa je najmanj, in se najlažje pozdravijo. Veliko bolj resne in globlje so psihične bolezni ter bolezni na subtilnih ravneh. Zato so starodavni zdravniki, ki so bili s temi dejstvi seznanjeni, največ delali na vzpostavljanju izgubljenega ravnovesja, na ozaveščanju, na spreminjanju odnosa do sebe, do drugih, do Boga - Vesolja.

Čeprav pacient na zunaj subjektivno doživlja bolezen kot zlo, kot trpljenje, ima v tradicionalnem pristopu takšno stanje pozitiven pomen, ker lahko inicira notranje spremembe. Bolezni s svojim nastankom, še posebej tiste resne, zaustavijo človekovo preobremenitev z vsakdanjimi zadevami in problemi – z njegovim zemeljskim bivanjem in ga usmerjajo na duhovno, na večno. V takšni situaciji ni človeka, ki se ne zamisli nad lastnim življenjem. Bolezensko stanje zahteva obračanje navznoter ter iskanje vzrokov, ki so pripeljali do bolezni.

V času bolezni nastopi kritični trenutek za telo kot tudi za osebo samo in pripelje do dezorganizacije zavesti, šoka, kaosa. Starodavni zdravnik je ta trenutek sesuvanja »stare zavesti« v sodelovanju bolnega, izkoristil kot možnost obnove zavesti skozi izkušnjo bolezni.
Bolnik običajno razmišlja kratkoročno, taktično, kako bi se rešil neželjenega stanja. Deluje v okviru svojega razumevanja. Starodavni zdravnik se je skušal pri bolniku dvigniti nad fiziološko stanje, da bi lahko deloval strateško ter bolezen povezal z že obstoječimi življenjskimi izkušnjami in tako sodeloval pri lastnem napredku.

Takratni zdravnik je vedel, da zavest človeškega bitja ni dokončna in omejena, prav nasprotno je, saj mnoge možnosti za napredek prihajajo na površje ravno v času bolezni - »sesute« psihe. Zdravnik je pomagal bolniku prepoznavati lastne sposobnosti pri vzpostavljanju ravnovesja v svoji notranjosti, da je lahko pričel s samozdravljenjem. Zdravnik ni imel pripravljenega le zdravila kot zunanji odgovor za saniranje motnje, ampak je od bolnika zahteval določen napor ter aktivno sodelovanje, da bi se razsuti elementi ponovno povezali. Na ta način ga je vodil po poti resnične in trajne ozdravitve.

Če na bolezen gledamo v okviru celotnega življenja, in ne kot posamezni, ločeni dogodek, le ta v sebi nosi neki smisel, nosi sporočilo. Ravno te nove izkušnje v procesu interakcije s predhodnimi izkušnjami in njihovimi elementi, omogočajo reorganizacijo zavesti bolnika, ter doseganje kvalitativnega premika naprej. Na ta način je bila bolezen koristna za transformacijo bolnikove zavesti, s čimer je dobil možnost spremembe dosedanjega načina življenja. S patološkim substratom je bila ustvarjena možnost za psihološki prehod iz »nižjega« v »višje« stanje zavesti. Skozi bolezen se je bolnik naučil nekaj o sebi in se tako približal samemu sebi. Skozi izkušnjo »negativnega« se je srečal z resničnostjo višjega reda, ki jo nosi v sebi.

*S takšnim pristopom pa zdravje, bolezen, življenje in smrt niso v nasprotju. Pravzaprav se z medsebojnim prepletanjem dopolnjujejo in sodelujejo v oblikovanju celote - dinamičnega procesa, v katerem ima vsak element, torej tudi bolezen, svoj smisel in je nujen za življenje. Ker so starodavni zdravniki to vedeli, so poznali vrednost paradoksalnih življenjskih situacij, ki postanejo izvor resničnih sprememb. Človeka so v času bolezni poskušali vzpodbuditi k pregledu svojih lastnih kriterijev in stališč ter ga na ta način pripeljati na pot spoznanja v okviru njegovih možnosti.


Medicina včasih in danes

"Najboljši zdravnik prepreči bolezen, srednji zdravi bolezen na samem začetku, slab pa zdravi bolezen ko se je že razvila." - CHI PO
Že Paracelzius je rekel: »Medicina sloni na štirih stebrih: filozofiji, astrologiji, alkemiji in etiki«. Zdravnik bi moral globoko in temeljito obvladati vse veje filozofije, fizike in alkemije. Iz teh področij bi moral imeti dovolj znanja. Od vseh ljudi, bi moral ravno zdravnik najbolj poznati skrivnosti in učenje narave, njeno moč, in bi bil le kot takšen v veliko pomoč bolniku.

Prava medicina je v svojem bistvu kozmološka znanost, ki načela vesolja, preko bolezni in zdravja, pelje v korelacijo in analogijo s človekom. Na ta način se mikrokozmos človeka povezuje z makrokozmusom narave, kar znanosti zdravljenja daje vzvišen pomen. Ker je tradicionalen zdravnik imel celovit pogled na svet, se je zavedal nevidne povezave vsega kar obstaja. Ker je lahko videl neskončen red vsega iz metafizične perspektive, je na ta način lahko videl vzrok bolezni, in vedno našel ustrezen način zdravljenja.

Ker pa današnji zdravnik praviloma ni sprejemljiv za sakralno in smiselno vesolje in sploh ne sprejema možnosti obstoja nevidnih ravni, se ukvarja samo z vidnimi in merljivimi manifestacijami bolezni, kar je osnova modernega pristopa zdravljenja. Na vzročni – materialni ravni je to pravilno, vendar pa glede na to, da bivamo na več ravneh, slednje ne zadostuje. Če zdravnik išče vzroke bolezni samo na telesni ravni, je to podobno, kot da bi poskušali ugotoviti, zakaj je umrl padalec, ki se mu padalo ni odprlo v zadnjih metrih njegovega padca. Če vzamemo na primer samo zadnjih nekaj metrov, bi le težko našli vzrok, zakaj je umrl, brez da analiziramo tudi predhodnih pet kilometrov.

Kult dejstev z vse bolj suhoparnimi analizami, raziskovanje malenkosti do neskončnosti, je izrinil pogled na resničnost. Zaradi tega je postala nevidna dimenzija oddaljena, motna, nejasna in tudi nepomembna. Moderna medicina je postala zapornik lastnega omejenega prostora. Je zunanja »deskriptivna«, naslanja se na opisno znanje in dejstva. To pa zmanjšuje njene sposobnosti in gre v smeri tehnike zdravljenja ter se ne premakne niti koraka naprej po poti resničnega spoznanja, celostnega – holističnega pristopa k zdravljenju.

Njena pretirana naravnanost k empiričnemu jo je pripeljala do negiranja vsega, kar je iznad nje in pragmatičnosti na izključno telesnem področju, na katerem se je poistovetila s farmakološko industrijo. S tem pa je izgubila svojo pravo vlogo ustvarjanja harmonije znotraj človeka, oziroma zdravja. Učinkovitost farmakološke industrije merimo zgolj s številom prodanih zdravil in ne z dejstvom, koliko ljudi so uspeli trajno pozdraviti.
Takšna medicina je izgubila povezavo s tradicionalno medicino. Slednje nam bo še bolj jasno, če pogledamo kako zahodni zdravnik gleda na vse vrste naravnega zdravljenja kot so: tradicionalne medicine, akupunktura, bioterapija, zdravljenje s kristali, šamanizem.

Vse omenjene tehnike in metode, zaradi neznanja in nepripravljenosti poglobiti se vanje, razume kot tehnike in ne kot dele resničnega prvotnega, izvornega znanja. Ker je zanemarjen prvoten, večdimenzionalen pomen medicine, lahko govorimo o njenem nazadovanju.

Zdi se, da bi bil za današnjega medicinca izziv pregledati lastne ideje in stališča, da bi lahko medicina ponovno zaživela kot umetnost in sposobnost. Pomembno se je zavedati, da se ni nujno vračati k ostankom tradicionalnih tehnik, ampak k načelom tradicionalne medicine. Takšna nova – stara medicina, ki je zrasla na principih božanske modrosti, ne prihaja od zunaj. Prihaja iz človekove notranjosti. Res je, da je »čistoča telesa pol zdravja«, vendar pa je dobro sprejeti tudi dejstvo, da je »čistoča telesa in duše celo zdravje«.

Resnično upam, da prihaja čas združevanja različnih pristopov k zdravljenju, zavedanja, da nismo samo telo, ampak bitje, ki biva istočasno tako na telesni, kot na višjih, nevidnih ravneh. Upam, da bo prevladala pragmatičnost, strpnost in etika. Etika zame pomeni, da mora bodisi zdravnik ali pa zdravilec, v dobro bolnika uporabiti vsa razpoložljiva znanja. Zavedati se mora, da ni sposoben vsega rešiti sam, da obstajajo tudi drugi strokovnjaki, ki posedujejo znanje.

• Zanimivo branje >>> Keltski vrt & Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt
  
  Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

• Več >>> Knjiga kot darilo

• Več branja >>> Spletna knjigarna Doria