Natisnite    Pošljite prijatelju

Žaba

Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rastla jabolka, hruške, češplje in tudi ena črešnja. V gornjem koncu so bile pa gredice, na katerih so vse poletje do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rumene in pisane.

Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktični; po stráni so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog vé, zakaj ta lepi prostor brez vsakega dobička na vrtu stoji. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, vdali so se napósled máterinim željam in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu.

Iz gredic je postala njiva in namesto tulipanov in narcis, mesto balzamin in georgin posadili so mati drago amerikansko zelišče: krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle; ker materi bi se bili oče na tihem vendar smilili, ko bi jih ob vse veselje pripravili. Ali ljubša, nego cvetice in krompir, ljubše, nego jabolka in črešnje, dasiravno sem jih nerad zábil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila.

To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje barke v daljna mesta, na niti sem jih peljal celó v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil črešnjevih pešká. In če se mi je po nesreči barka potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — iz papirja.

Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tje, široki vodni kebri v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipavec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodó. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še ponoči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rumene proge.

Najprvo je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal pa mu je tenek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — En čas sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, ali v tem hipu zagrmi ves kor in regljanje se je razlegalo daleč okoli v moje neizrekljivo veselje in v veliko nevoljo moje matere. In tudi pozimi, ko je moja regljajoča banda spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisljivo veselje.

Bilo je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih petâ — kedar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnévi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši.

V isti hiši je stanoval mož samec, ki so mu sploh rekli: »gospod profesor«; učil je otroke v vélikih mestnih šolah. Moja mati so se mu smejali, ker je lovil kebre in gosenice in drug mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja in če sem le mogel, zmuzal sem se v njegovo stanovanje. V velikih štirivoglatih škatlah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kot soldatje so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl velikega kleščmana rogača, zláto minico, malo pikasto polónico, zeleno kobilico s sabljo, kratko rečeno, vse živalice, kar sem jih kdàj videl na našem vrtu ali pa zunaj na sprehodih. Tudi z očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedéla na vrtu v prijaznem razgovoru.

Nekega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spominjam se, da sem jih videl tudi lani ob tem času, ali kaj to pomeni, nisem vedel. Ker je prišel ravno profesor po vrtu, povprašam ga, kaj je to.

»Pojdi k materi, naj ti dadó skledico.« 

»Bojim se, da je ne bodo hoteli dati.« 

»Čakaj, prinesem jo pa jaz.«

In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo z vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkase kroglice grahove velikosti s črnkastim zrnom v sredi.

»To postavi na kakšno okno in vsak dan poglej, ali se bo kàj spremenilo ali ne. Če boš videl kakšno spremembo, pa mi povej.« 

Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena in profesor mi je dal okroglo steklo, skoz katero se je vse mnogo večje videlo, nego je res. Kocinice na moji roki so se videle kakor prašičeve ščetine, da sem se moral smejati, ko sem skozi to steklo pogledal eno kroglico; zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalica, ali nisem mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog vé kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne krogljice v skledi. Šesti dan sem že komaj pričakoval, da je profesor domov prišel, ker nekoliko krogljic se je odprlo in to, kar je poprej kot črnkasta pika ležalo v njej, plavalo je zdaj okoli po vodi kakor majhna ribica. Imela je rep, glavo in na vrátu z vsake strani drobno resico. Na pragu sem pričakoval profesorja, in ko pride, povem mu, kaj sem videl.

»Vidiš,« poučuje me, »to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajc ali žabji krak. Vsaka krogljica je eno jajce in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl okoli plavati, to so mlade žabice!« 

»Ali to so ribice, ne žabice!«

»Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan. Vidiš tale jajček? Ravno zdaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, zdaj se bo vsa izmotala — no, zdaj pa že plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali škrge, ž njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica ima pa škrge ali dihalke.« 

»Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?« 

»To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš tole tukaj? Ta je šla spet nazaj v svojo lupino in jo je. Dokler so žabice mlade, jedo le svojo sluznato lupino, pozneje jim boš pa dajal krušnih drobtinic.« 

Živalice so bile vse iz jajc, rasle so in ko so vso sluz pojedle, dajal sem jih kruha. Zdaj sem se spomnil, da sem lani tudi v mlaki videl ravno take živalice, ki sem mislil, da so ribice, rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo, tak repek in škrge na strani. Pozneje so pa izginile iz mlake.

Čez dvajset dni sem zapazil, da so dihalke vedno manjše in da se počasi izgubljajo, in zdaj so se na zadnjem koncu glave blizu repa pokazai majhni izrastki.

Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi, ker žabe dobe zadnji nogi poprej nego prednji, in res sem drugi dan videl, da sta bili popolni žabji nožici. S steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti. Tako so ostale prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jela jim je na glavi koža pokati in popolne žabice so se jele iz kože motati. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu so padla proč, usta so se zdaj široko odprla, zdaj ima tudi štiri noge, škrge so se skrčile in pozná se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma zarase in repek se tudi izgublja. Zdaj so žabice splavale na vrh ter so molele glave iz vode. Mehovi, v katerih so poprej tičale, so zdaj kot žabje srajce plavali po vodi.

»Vidiš,« rekel mi je profesor, »zdaj je žabica popolna, zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj diha s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, bila je vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več jela kruha, ampak druge drobne živalce, postavim muhe, črve, polže itd.; tedaj je najbolje, da jih neseš spet v mlako nazaj, kjer se bodo same redile.« 

Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je, da se mlade žabice še vsakih osem dni levé, da šele v štirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, da dožive šestnajst let. Žabje oči so zlato obrobljene, imajo trepalnici in pod njima še eno kožico, ki jo lahko čez oko potegnejo. Na tistem kraju, kjer je bil dihalni poč, ostane tenka kožica, ki se pri kvakanju napne kakor mehur, ki glasu daje posebno moč, toda kvakajo sami moški, samice ne. Jezik žabji ni odzad prirasen, kakor navadno pri drugih živalih, ampak spredaj, in če hoče kako muho z lepkim jezikom loviti, zavihati ga mora ven. Žaba ima prav trdno življenje. Če ji tudi glavo odrežeš in jej iztrebiš drob, vendar se še čez več ur premika.

Pozimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespe vso zimo, šele konec aprila se navadno prebudé, mladiči pa malo poprej. Žaba se greje rada na solncu, sedí kakor pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli sebe; srce ji pa précej v hlače pade; če le kak suh list zašumí, puhne v vodo.

Žaba je človeku v postavi podobna in vem, da je že vsak videl človeka širokoustnega, izbuljenih oči in zabuhlega lica, ki nas opominja na žabo.

V zemlji so tudi našli okamenine velikanskega žabjaka in učenjaki so nekaj časa mislili, da je okamenjen človek. Največ žab je menda na bregovih reke Volge; spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč. V Lujizijani živi pa žaba po en čevelj dolga, ki rjove, kakor vol. Turkom je žaba svéta žival, ker poje slavo Allahu.

Zeleno vodno žabo pri nas jedo, severnim Nemcem je pa gnus. Love se z rokami (po noči pa z bakljami) in tudi s trnki, na katerih so napičeni črvi ali kos škrlata. Ocvrte in kuhane žabe so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedó črve, kebre, polže, muhe in drug mrčeš, tedaj so koristne. Njih največji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vodne ptice.