Natisnite    Pošljite prijatelju

Znanost je človeka pripeljala do moči

Znanost je človeka pripeljala do moči, do rušilne dejavnosti in volje. Kadar nasilna dejavnost volje, oborožene s fizično silo, ne sprejme odgovornosti za svoja dejanja, začenja gojiti nenasiten pohlep po gmotni koristi. Ne smemo pozabiti, da tisto, kar imenujemo človekova moč, ni nič drugega, kakor le moč, ki jo posedujejo nekateri, ki lahko dopustijo ali pa tudi ne dopustijo drugim, da bi imeli od nje korist.

S tega vidika se to, kar imenujemo človekova moč nad naravo, izkaže za moč, ki jo nekateri uresničujejo nad drugimi z naravo kot sredstvom za doseganje svojih sebičnih ciljev.

Clive S. Lewis piše »Če se uresničijo sanje nekaterih znanstvenih načrtovalcev, pomeni človekova osamosvojitev narave tako prevlado nekaj sto ljudi nad več milijardami ljudmi. Toda človeška narava bo poslednji del narave, ki se bo uklonil človeku!«

Vidimo torej, da človekova moč iz sebe naredi to, kar si želi, preprosto pomeni le zlorabo moči nekaterih, da iz drugih naredijo to, kar si želijo. Pri tem pa se uporablja vse vzvode nasilne države, vsemogočne znanosti, zlorabo vzgoje in poneumljeno izobraževanje.

Konstrukt androida najbrž ni cilj duhovne evolucije človeka. Svetovna javnost se je zganila v zavračanju genske tehnologije. Moralo je priti do reakcije, saj je bila sama zamisel blazna. Novodobno kartezijanstvo se pač ni moglo upreti zadnji skušnjavi seganja po drevesu Življenja. S kakšno pravico pa bi se ljudje morali strinjati, da si neodgovorni znanstveniki v laboratorijih skrivaj in nekaznovano dovolijo najbolj tvegane poskuse?

Toda poglejmo kakšen je odgovor »demokratične« oblasti. Ustanavljajo se razne etične komisije, v katerih naj bi isti  znanstveniki »ugotavljali«, kaj je moralno in kaj ni. Čarovnikovi vajenci naj bi torej presojali moralnost posledic svojih učnih uric.

Pojdimo še dalje! Utemeljitev objektivne morale je težavna, saj je mejo med nevednostjo, ki je sprejemljiva in nevednostjo, ki jo bomo ocenili kot kaznivo, težko določiti. Možna pa je utemeljitev etike odgovornosti, kajti prakse ne smemo utemeljiti z objektivnostjo naravoslovne znanosti, ki to ni. To se je vedno plačevalo s človeškim trpljenjem in katastrofami! Spomnimo se Hitlerja in Stalina, ki sta izpeljevala svojo pogubno etiko prav iz znanosti. Če že govorimo o demokraciji, tedaj pomeni nadzor, usmerjanje in omejevanje tveganih tehnologij prvovrstno vprašanje demokracije.

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)

>>  Več knjig o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija