Žrtvovanje

Žrtvovanje

22.09.2010 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Svoj poklic lahko človek opravlja kot golo službo ali pa mu je obenem tudi polje, kjer se kaže v vsej človeški plemenitosti. To razodeva predvsem njegov odnos do strank in sodelavcev, tu in tam pa se skoraj vsakomur v poklicnem delu ponuja možnost, da naredi kako dejanje človekoljubja. "

Žrtvovanje je svobodno prevzemanje napora, ko se človek odloči za neko smiselno nalogo, ki mu ne pripada samoumevno ali po strogi dolžnosti. Napor - večji ali manjši - (glej > Napor) pa je nujen spremljevalec vsakdanjega telesnega, duševnega in vsakega drugega dela. Žrtvovanje si človek naloži sam, napor pa dobiva hočeš nočeš zraven, če hoče narediti kaj pametnega. V tem je glavna razlika med njima

Žrtvovanje je "domače zdravilo za dušo in telo", ki sodi izrazito v  osebno, duhovno razsežnost. Izhaja torej od tam, kjer se človek svobodno odloča in zavestno smiselno deluje.

Ali je žrtvovanje povsem človekova prosta izbira? Je v življenju kdaj pa kdaj priporočljivo? Ali je življenjska dolžnost? Se ga lahko človek v življenju popolnoma odreče?

Poglejmo, zakaj in kako je žrtvovanje redno domače krepilno in zdravilno sredstvo za zdravo življenje, skladne medčloveške odnose ter duhovno in kulturno poglobljenost človeka. Del življenjskih opravil opravljamo samodejno po nagonih, kakor je to pri živalih ali majhnih otrocih. Drug del opravljamo malo manj samodejno, ko sledimo javnemu mnenju, izročilu in svojim navadam. Tretji del svojih vsakdanjih opravil sprejemamo in opravljamo zavestno; ko prihajajo pred nas, jih svobodno sprejmemo ali odklonimo, nato pa jih opravimo zelo dobro, za silo, zanič ali sploh ne.

V te tri vrste svojega dela vložimo precej truda in napora. Zanje porabimo precejšen del življenjske energije, ne pa vse. Z vsemi se uresničujemo, oziroma dosezamo smisel svojega vsakdanjika in življenja, toda ne uresničujemo se do svoje  optimalne meje; samo po njih ne dosezamo polnega smisla, ostajamo deloma prazni.

Ostaja še četrta možnost za smiselno porabo življenjske energije, za uresničevanje svojega življenja in njegovega smisla: nekatere od možnosti, ki so pojavljajo pred nami, in  nekatere od nalog, ki jih tako in tako opravljamo, so same v sebi tako bogate in obenem zahtevne, da se nam ponuja možnost izredne zavzetosti, večjega napora, nadpovprečnega vlaganja svoje življenjske energije. Seveda se po njih tudi veliko bolj človeško uresničimo, v končni bilanci so potem to najvidnejši biseri našega življenja.

Tovrstno uresničenje življenjskih nalog terja žrtvovanje.

Sedaj lahko sklenemo: žrtvovanje kot tako je nujno, da človek svoje življenje uresniči polno in smiselno, stvar svobodne izbire pa je, v kaj bo kdo vložil več sil, kakor je nujno potrebno.  

Žrtvovanje je človekov zavestni odgovor na dejstvo, da je bistvo resničnosti darovanje (glej > Obdarovanje). Zato je vsako žrtvovanje usmerjeno čez samo sebe, presežno, na druge, na ekološko celoto v najširšem pomenu besede. Četudi se človek žrtvuje za neko lastno zadevo, pomeni, da vlaga vanjo več, kakor je nujno potrebno zanj; računa torej s tem, da bo nekaj "za druge".

delo v kuhinjiSodobne teorije o medčloveških odnosih čedalje bolj odkrivajo bistvo dobrih medčloveških odnosov, ki ni preračunana trgovina prejemanja in (nato) dajanja, tudi ne dajanja in (zato) prejemanja, ampak medsebojno doživljanje bivanja - osebni odnos "jaz-ti", ki spontano preliva čustvene, materialne in vse druge dobrine od enega do drugega, kakor se preliva tekočina v veznem posodju.

Tudi sodobna etična filozofija odkriva v tej smeri rešitev zagat naše sebične civilizacije; Emmanuel Levinas na primer pravi, da je človek talec za druge: če uspejo drugi, oziroma če mi uspe rešitev drugih - in celo  narave - bom rešen tudi sam, če propadejo drugi ali narava, bom tudi jaz.

Ko govorimo o zdravilni moči in celo nujnosti žrtve v človeškem življenju, mislimo na zdravo žrtvovanje. Le-to je seveda lahko - tako ko vsaka stvar na svetu - tudi sprijeno in bolestno.

Psihologinja Elisabeth Lukasova govori o patološkem in patogenem žrtvovanju. Patološko žrtvovanje je tisto, ki z njim človek ne ustvari ničesar vrednega, le sam sebe trpinči brez smisla. Tako žrtvovanje tudi okolje zavrača in prezira.

Patogeno žrtvovanje pa ustvarja nekaj vrednega na svetu, njegova napaka je le to, da ne izhaja iz osebne duhovne moči, temveč služi zakrivanju nemoči. Pri njem človeka ne vleče vrednota stvari same, da bi jo uresničil "v potu svojega obraza", ampak ga v žrtev ženejo bolestni, svojevoljni ali zunanji motivi, na primer, da bi ne bilo sramote, da bi ga hvalili, da bi si "kupil" naklonjenost, pritisk javnega mnenja in podobno. Tovrstne žrtve okolje pogosto priznava in pridno izkorišča, ni pa zanje kaj prida hvaležno. Skozi daljši čas človeka poškodujejo, ker trati prevelik del svoje energije za nesmiselno delovanje.

Bolestno žrtvovanje se izraža v reku: "Dobrota je sirota". Že sam pomen besed razkrinkava zapletenost v protislovje. Kajti dobrota dela drugemu dobro, ker je to potrebno - iz antropoekološke zavesti, bi rekli - in ne zato, ker pričakuje povračilo. Dobrota torej po svojem bistvu ne more biti razočarana "sirota". Nasprotno: dobro, ki ga naredi s smiselnim žrtvovanjem, je njeno največje bogastvo. 

Nasveti

● Že otroke je treba učiti žrtvovanja; otrok mora biti ljubljeno bitje in prav tako bitje, ki se uči ljubiti. Pogovarjajte se z njim o stiskah ljudi, in ob tem, ko jih v sebi vse bolj doživlja, naj se zanje na njemu primeren način tudi žrtvuje, se na primer odreče sladkarijam in denar daruje za revne.

Prav tako mu na primeren način razodenite tudi svoje težave in mu pomagajte, da se bo žrtvoval za vas. Za žrtev otroka ne smete materialno nagraditi in tudi ne bučno hvaliti, temveč mu darujte tiho hvaležno kretnjo; ga na primer pobožajte  ali stisnite k sebi.

● V zakonskem življenju je žrtvovanje vedno "naravna nuja". Edinole v času zaljubljenosti ni potrebno - ko zaradi psihološke spojenosti obeh v eno osebo tudi ni mogoče.

●  Dobri medčloveški odnosi pogosto terjajo žrtvovanje, zlasti ob večjih težavah bližnjih: ob boleznih, nesrečah, sporih... Pa tudi ob lastnih težavah, ko človek zaradi njih "ne spusti vèsel iz rok" pri pomembnih življenjskih nalogah; iz prakse poznamo žene alkoholikov z majhnimi otroki, ki so že v poznem stadiju rakove bolezni, pa polno skrbijo za družino in tako s kljubovalno močjo duha po vsem videzu zelo zavirajo celo napredovanje bolezni.

●  Svoj poklic lahko človek opravlja kot golo službo ali pa mu je obenem tudi polje, kjer se kaže v vsej človeški plemenitosti. To razodeva predvsem njegov odnos do strank in sodelavcev, tu in tam pa se skoraj vsakomur v poklicnem delu ponuja možnost, da naredi kako dejanje človekoljubja.

●  Sem in tja si zadajte tiho nalogo, da boste ta dan naredili kako večjo žrtev, ki bo nekoga posebej razveselila.

●  Vsa vrhunska kultura je do današnjega dne bolj sad žrtvovanja kakor pa sad donosno plačanih projektov. Vsak človek lahko pusti svet za sabo nekoliko bolj kultiviran, kakor bi bil, ko bi ne bil živel; za to se vam je na vašem mestu vredno malo žrtvovati.

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)


 Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.
Sorodni članki:
Napor
Obdarovanje
Zmernost
Neuspeh
Občudovanje

Ključne besede: Jože Ramovš  antropohigiena  osebnostna rast  psihologija  samopomoč medosebni odnosi. kariera žrtvovanje potrpežljivost predanost delu Sto domačih zdravil za dušo in telo  



Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.
Tam daleč, v ledeno mrzlih krajih, kamor vroči sončni žarki nikoli ne posijejo, se razteza dežela sneženega moža
Računalniški priročnik
Avtorska slikanica o poletju in preprostih trenutkih, ki se dogajajo poleti
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Če ljubiš rožo, je ne odtrgaj. Kajti, če jo utrgaš, umre in ni več tisto, kar ljubiš. Če torej ljubiš rožo, jo pusti, naj cveti. Ljubezen ni, ko si lastiš. Ljubezen je, ko ceniš.

Osho