Natisnite    Pošljite prijatelju

Bistvene dimenzije barv - Nasičenost

Vprašanje, ali sodi nasičenost k bistvenim dimenzijam ali atributom barv, je manj sporno kakor pa vprašanje jakosti. Večini barvnih psihologov se zdi naravnost samo po sebi umevno, da spada nasičenost k bistvenim sestavinam barv. Tu stoje velika imena: Helmholtz, Hering, Katz na isti črti. Hering celo intenziteto samo izvaja le iz nasičenosti barv. To je tudi povsem razumljivo, če pomislimo, da nam nasičenost v barvnem oktaedru kot tretja dimenzija ne dela nobenih teoretičnih težav, kakor smo to videli pri svetlosti, proti kateri pogosto postavljajo jakost kot drugo dimenzijo. Toda ravno pri tej ponazoritvi barv v barvnem telesu nastane vprašanje, ali je nasičenost sploh bistvena sestavina, ali  ni morda samo eden izmed konkretnih pojavov barv. 

1. Nasičenost opredelimo kot "razločnost pisane barve" ali oddaljenost pisane barve od belo črne osi. Potemtakem nasičenost pri isti barvnosti in isti svetlosti raste z razdaljo od osi, v kateri je že per definitionem enaka ničli.

Podrobneje moramo premisliti predvsem dvoje.

Prvič moramo imeti pred očmi, da ponazoritev barv v tridimenzionalni geometrični shemi upošteva v prvi vrsti pisane barve; nepisane barve predstavljajo v njej samo eno izmed treh bistvenih dimenzij. Če namreč dosledno postopamo, moramo priznati, da je tudi svetlost kot od barvnosti neodvisno spremenljivko pripisovati samo pisanim barvam, medtem ko je pri nepisanih dejansko istovetna ali se vsak krije z barvnostjo samo. Kljub temu pa smo tudi tam svetlost priznali kot drugo bistveno dimenzijo barv. Iz istega razloga bomo sedaj tudi nasičenost priznavali kot tretjo sestavno dimenzijo barv.

Drugič nam je sedaj na podlagi dosedanjega razmišljanja povsem umljivo, zakaj je nasičenost na črno-beli osi enaka ničli, ne da bi zaradi tega nehala biti bistvena dimenzija barv.

Razen tega iz golega dejstva, da pridemo pri kaki lastnosti od maksimuma do minima, to je do nične točke, še ne moremo ničesar sklepati, kajti to moremo trditi  v tej ali oni smeri o vsaki lastnosti. Odločilno je pri tem samo vprašanje, ali je ta nična toka nasičenosti samo mejna, ali pa hkrati tudi prehodna točka. Če je to prehodna točka,  potem je jasno, da nasičenost ne morem biti bistvena dimenzija barv, kajti v tem primeru pomeni nič nasičenosti samo pomanjkanje nasičenosti, ne pa tudi uničenje ali zanikanje barve same. Nična točka nasičenosti bi bila torej v tem primeru samo prehod od bolj ali manj nasičenih do popolnoma nenasičenih barv.
 
2. Po Stumpfu je nasičenost sestavljena lastnost, pri kateri moremo posamezne sestavine, to je barvnost in svetlost (npr. rdečino - sivino) podobno zaznavno razbrati kakor posamezne glasove v akordu in zato torej nasičenost ni nobena bistvena lastnost, ampak samo posebni konkretni barvni pojav. Odgovor na to sedaj ni več težak. "Je in ostane dejstvo," - da govorimo z Bühlerjem, - ki je fenomenološko nad vsak dvom vzvišeno, da pri različnih stopnjah nasičenosti preprosto oko, ki nima nobenih znanstveno  fizikalnih motenj, kratko in malo ne vidi nobene mešanice. Če bi namreč hoteli govoriti o sestavi in zaznavnem razbiranju posameznih prvin, potem bi morali isto trditi tudi obratno o občutku različnosti barvnih in svetlostnih stopenj.

Dejansko je namreč tudi barvnost sama sestavina svetlosti in nasičenosti. In isto velja o svetlosti v razmerju do barvnosti in nasičenosti; kajti vsaka izmed teh treh sestavin barve je dojemljiva le v zvezi z obema drugima. Ta medsebojna povezanost je tako ozka, da si ene same sestavine, npr. gole barvanosti kot take ne glede na svetlost in nasičenost sploh niti predstavljati ne moremo. Takšna predstava je in ostane preprosta abstrakcija, miselna utvara, ki ne spada v psihologijo, ampak v logiko in zgolj razvrstitveno znanstveno obravnavanje barv.

Potemtakem moremo poljubno barvo v njeni kakovosti zadostno določiti šele na podlagi treh znakov. Iz tega sledi, da se celotnost barvnih kakovosti ponazoriti kvečjemu v trismernem, to je prostorninskem geometričnem liku. Iz tega pa nikakor ne sledi, da je tudi bistvo vsakega posameznega optičnega vtisa samo v sebi  prostorninskega značaja. Videli smo namreč že pri obravnavi svetlosti, da že oba prva znaka (barvnost in svetlost) sama zadoščata za ponazoritev trismernega lika barvnih kakovosti, in to iz preprostega razloga, ker predstavlja barvnostna vrsta v sebi zaključeno krivuljo, to je dvorazsežno ploskev. Potemtakem dobimo že zgolj na podlagi svetlosti in barvnosti prostorninsko, to je trismerno geometrično ponazoritev celokupnosti barvnih kakovosti. Nasičenost kot tretja bistvena sestavina barv je torej v prvih dveh že vključena.
 Dvojni barvni stožec, ki je elipsast in ne okrogel, kot trirazsežna ponazoritev vseh pisanih in nepisanih barv

Vsak optični vtis nam je možen že zgolj ploskovno brez prostorninskega javljanja barve, dasi nam je grafična ponazvoritev vseh barvnih kakovosti možna šele v trismernem, prostorninskem liku. Toda tudi to navidezno nasprotje nam je na podlagi vsega dosedanjega že povsem jasno. Zaznavna nam je šele ploskovno dana barvnost, ker je enosmerna svetlost samo mejni primer ploskovne barvnostne lestvice in je zato kot taka brez vsake dvosmerne, to je ploskovne oblike gola matematična utvara. Kakor hitro pa nam je dana ploskovna barvnost z določeno svetlostno stopnjo, imamo ipso facto tudi že tretje razmerje ali smer, to je nasičenost samo.

Tako je navidezno nasprotje jasno: ker je nasičenost v barvnosti že vključena, jo z barvnostjo vred dojemamo ploskovno; ker pa nam predstavlja že tretjo smer ali dimenzijo, jo moremo šele v prostorninsko geometričnem  liku grafično pravilno ponazoriti. Potemtakem nasičenost kot tretja bistvena dimenzija barv ni bolj prostorninsko pogojena ali morda šele v prostoru dojemljiva kakor prvi dve dimenziji, ki sta nam že zgolj ploskovno dojemljivi.
 
Ker so najvišje stopnje nasičenosti, to je navpične razdalje modrine in rumenine od belo-črne osi enako velike kakor pri zelenini in rdečini, in ker je modrina vendarle bližja črnini in rumenina bližja belini kot zelenina in rdečina, zato je jasno, da bo dvojni barvni stožec elipsast in ne okrogel, kar se v glavnem ujema s ponazoritvijo, ki jo je podal Podesta.

(povzetki barvnih analiz po Antonu Trstenjaku - iz knjige: Psihologija barv. Ljubljana : Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, 1996.)

>> Več knjig o likovni teoriji in umetnosti >> Slikarstvo & likovni priročniki