Bojevniški kralj

Bojevniški kralj

10.12.2015 | Avtor: Joseph Campbell
"Ko sem živel in delal kot človek, sem živel in delal – nemirno blodil skozi številna življenja, rojstvo za rojstvom sem iskal in trpel in nikjer našel konca in počitka. Stisko sem napačno razumel kot radost. Privide, ki so se pojavljali nad puščavo, sem napačno imel za osvežujoče vode. Grabil sem po razvedrilu in dobil le bedo. Kraljevska oblast in zemeljska lastnina, bogastva in moč, prijatelji in sinovi, žena in privrženci, vse, kar mami čute, hotel sem vse, ker sem verjel, da me bo osrečilo. Toda brž ko je kaj postalo moje, je spremenilo svojo naravo in se spremenilo v pekoč ogenj"

Neka ganljiva zgodba pripoveduje o indijskem bojevniškem kralju po imenu Mučukunda. Rodil se je iz očetovega boka, potem ko je oče po pomoti pogoltnil napoj plodnosti, ki so ga brahmini pripravili za njegovo ženo, in v skladu z obetavnim simbolizmom tega čudeža je kot brezmaterno čudo, sad moške maternice, odrasel v takega kralja med kralji, da so ga bogovi poklicali na pomoč, ko so nekoč utrpeli poraz v večnem boju z demoni.

Pomagal jim je k veličastni zmagi in v svojem božanskem veselju so mu obljubili izpolnitev največje želje. Toda kaj bi si tak kralj, sam skoraj vsemogočen, sploh mogel želeti? Kakšen blagoslov nad blagoslovi bi si mogel zamisliti tak gospodar nad ljudmi?

Kralj Mučukunda, pravi zgodba, je bil po bitki zelo utrujen in prosil je le, da bi mu dali brezkončen spanec in bi kogarkoli, ki bi se ga drznil prebuditi, sežgal s pogledom. Dali so mu blagoslov. Kralj Mučukunda se je umaknil v kamnito sobano globoko v gorskem trebuhu, kjer je zaspal za eone in eone let.

Posamezniki, narodi, civilizacije, svetovna obdobja so se porajali iz praznine in se vračali vanjo, medtem ko je stari kralj trdno spal v stanju nezavedne blaženosti. Brezčasen kot freudovsko nezavedno pod dramatičnim časovnim svetom našega valujočega, na ego osredotočenega doživljanja je tisti stari gorski človek, pivec globokega spanja, živel naprej.

Napočilo je njegovo prebujenje – a s presenetljivim zasukom, ki na novo osvetljuje celoten problem junaškega kroga, pa tudi skrivnost kraljeve prošnje po spanju kot najvišjem predstavljivem blagoslovu.

Gospodar sveta Višnu se je utelesil v osebi lepega mladeniča po imenu Krišna, ki je rešil Indijo pred tiransko raso demonov in zasedel prestol. Vladal je v utopičnem miru, ko so s severozahoda nenadoma pridrle barbarske horde.

LokvanjiKralj Krišna se jim je uprl in v skladu s svojo božansko naravo gladko zmagal s preprosto zvijačo.

Neoborožen in okrašen z lotosovimi venci je stopil iz svoje utrdbe in izzval sovražnega kralja, naj mu sledi in ga ujame, nato pa skočil v votlino.

Ko mu je barbar sledil, je v njej zagledal spečega človeka. »Oh!« je pomislil: »Zvabil me je sem in zdaj se pretvarja, da spi in ni nevaren.« Brcnil je spečo postavo na tleh pred seboj in zganila se je.

Bil je kralj Mučukunda. Dvignil se je in njegove oči, ki so bile zaprte neštevilnim ciklom stvarstva, svetovni zgodovini in razkroju, so se počasi razprle svetlobi. Prvi pogled je zadel sovražnega kralja, ki je izbruhnil v gorečo baklo in se nemudoma spremenil v kadeč se kupček pepela.

Mučukunda se je obrnil in njegov drugi pogled je zadel okrašenega, lepega mladeniča, ki ga je prebujeni stari kralj po njegovem žaru takoj prepoznal kot utelešenje Boga. In Mučukunda se je poklonil pred svojim Odrešenikom z naslednjo molitvijo: »Moj gospod! Ko sem živel in delal kot človek, sem živel in delal – nemirno blodil skozi številna življenja, rojstvo za rojstvom sem iskal in trpel in nikjer našel konca in počitka.

Stisko sem napačno razumel kot radost. Privide, ki so se pojavljali nad puščavo, sem napačno imel za osvežujoče vode. Grabil sem po razvedrilu in dobil le bedo. Kraljevska oblast in zemeljska lastnina, bogastva in moč, prijatelji in sinovi, žena in privrženci, vse, kar mami čute, hotel sem vse, ker sem verjel, da me bo osrečilo.

Toda brž ko je kaj postalo moje, je spremenilo svojo naravo in se spremenilo v pekoč ogenj. Nato sem našel pot v družbo bogov in sprejeli so me kot družabnika. Toda kje, še zmeraj, prenehati? Kje počiti? S svojimi igrivimi zvijačami varaš bitja tega sveta, Gospod Bog, vključno z bogovi, zato nadaljujejo svoje jalovo kroženje rojstev, življenjskih muk, starosti in smrti. Med življenji se soočijo z Gospodarjem smrti in prisiljeni so prenašati pekle vseh stopenj neusmiljenega trpljenja. In vse izhaja iz tebe! Moj gospod, tudi mene so prevarale tvoje igrive zvijače in bil sem plen sveta, blodeč v labirintu napak, omrežen v zankah zavesti ega.

Zato se zdaj zatekam v tvojo navzočnost – neomejeno, čudovito – in si želim le tega, da bi bil osvobojen vsega.« Ko je Mučukunda stopil iz votline, je videl, da so se ljudje od njegovega odhoda pomanjšali.

Bil je velikan med njimi. In tako je spet odšel od njih, se umaknil v najvišje gore in se tam posvetil asketskim praksam, ki naj bi ga končno osvobodile zadnjih vezi na oblike bivanja. Drugače rečeno, namesto da bi se vrnil, se je Mučukunda raje odločil, da se še bolj umakne s sveta. In kdo bi mogel reči, da je bila njegova odločitev povsem nesmiselna?

(Odlomek iz knjige)

Več branja, zgodb in leposlovnih knjig >>> Leposlovje, zgodbe, miti in legende

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Joseph Campbell bojevniki Višnu Krishna leposlovje legende mitologija indijska Indija 



Osupljiva dejstva o eteričnem sevanju, magnetizmu, o miselnih formah in kako le te vplivajo na ljudi, o auričnih barvah, o psihični zaščiti...
Pravljica o puhastem medvedku, beli zimi in božični skrivnosti ...
Pravljica o jelenu, ki je v stiski spoznal, kako dobre prijatelje ima ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Vse, kar je v letu ptice, je v srcu človeka, ki ljubi.

(Rudi Kerševan)