Natisnite    Pošljite prijatelju

Misel:: Orehovi listi::

Misel

Misel se utrne,
prešine mi um,
na delo pokliče
varljivi razum.

Na tehtnico postavi
se usodno,
ki dodeli ji
oznako nerodno.
Od kod presoja,
od kod merilo
za misel tvojo?

Odmikaš stran se
od resnice srčne,
če meriš kal
priložnosti neznane
s človeškim metrom,
sužnjem strahu
pred svetom neznanim.

Domuje misel
v morju neskončnem,
predrami se
v človeku končnem.

Če uskladi se
s pravico, resnico,
bogati ji sad
zrase iz njiju,
svet plemeniti
človek predani,
ki srčno dobroto
v duši ohrani.

Dviga vse stvarstvo,
kdor se zave
dobrote velike,
vabeče v goste.

V meni prebiva,
v tebi živi,
se njemu ponuja,
naj zažari
misel prelepa,
naj slaba zbledi.



Orehovi listi

Kaj se v daljavi premika,
kaj se v soncu blešči,
kaj se zeleno svetlika,
kaj tam za poljem bedi?

V liste spokojne oreha
žareča luč siplje objem,
to za drevo je uteha,
pozna se učinek na njem.

List se vsak na drevesu
vetru posebej uklanja,
a svetloba se bistra
brez okrnitve ohranja.

List se vsak brez izjeme
enkratno z užitkom napaja,
vseskozi pa vsak izmed njih
pod istim se ognjem nahaja.

Listi vsi pa so del
celote drevesnega bitja,
katerega rast je odvisna
od njihovega sožitja.

Kaj s tem hočeš reči,
ki to si napisal,
kakšen namen je podobe,
ki si nam jo narisal?

Eno sonce sije na vse,
ki se ljudje nam pravi,
v eni vse se človeštvo
kopa neskončni omami.

Le s skupnimi bomo močmi
rast bujno spodbodli drevesa,
saj list vsak je na njem
kal življenjskega plesa.

Drevo se mogočno takrat
v polnem sijaju izkaže,
ko moč zelenila vsega
obraz svoj toploti pokaže.


Priporočljivo branje

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija