Natisnite    Pošljite prijatelju

Neprilagojeno otrokovo vedenje

Vsi jih poznamo: to so otroci, ki vzrojijo v hipu, ko ne gre vse po njihovem, ali ko od njih nekaj hočemo. Otroci, ki izgubijo vsak nadzor nad sabo in v hipu postanejo verbalno in fizično agresivni. Razvajeni, uporni, vedno odločeni, da bodo dosegli svoje. Je tako?

Pogosto se zdi, da ni pravih rešitev za neprilagojeno otrokovo vedenje. A ob pravilnem obravnavanju težav boste ugotovili, da se otrok počuti bolje, z njim pa tudi vi. Večina neprilagodljivih – eksplozivnih otrok že čisto dobro ve, kdo je zanje avtoriteta; problem je le v tem, da v stanju nerazsodnosti ne vedo, kako naj bi ravnali.

NEPRILAGODLJIVOST + EKSPLOZIVNOST = AFEKT

Težava je v tem, da se otrok med trajanjem afekta ne more ničesar naučiti (zelo malo je ljudi, ki so dojemljivi za učenje, kadar so v zmedenem stanju). Poskusi, da bi otroka učili pravilnega obnašanja, takrat ko je razburjen, so odlična možnost, da njegovo frustracijo še poglobite in da še težje ponovno vzpostavi kontrolo.

Kaznovanje med izbruhom je prilivanje olja na ogenj. Frustracija se poglobi in kot veste, kazen poveča možnosti za ponoven izbruh, ko bo otrok spet v situaciji, ki ga frustrira.

KAZNOVANJE

Če otroka zato, ker je rekel »Jebi se!«, takoj kaznujete, ker je bil nespoštljiv, kar je prav gotovo res, ste mu dali še eno lekcijo o pomembnosti spoštovanja. S tem pa ste še podžgali njegov afekt. Zato bo naslednjič, ko bo otrok spet frustriran verjetno storil isto.

Preklinjanje sredi frustracije je jasen znak, da otrok trenutno ni sposoben razmišljati. Odgovori, kot je: »Z mano ne boš tako govoril,« ali »Pojdi v svojo sobo in se vrni, ko boš lepše govoril!« so zgrešili cilj. Uporabite katerokoli od varnih strategij, opisanih v naslednjih poglavjih. Preprečili boste popolen afekt in otroka nekaj naučili in gradili na pozitivnem odnosu.

KAJ STORITI, KOT PRIDE DO PREPIRA

Nekaterim otrokom pomaga, da se potem ko so bili frustrirani, umaknejo na samo; veliko pa je takih, ki jim samota ne pomaga. Mnogo otrok med afektom ne prenese fizične bližine in afekt postane še hujši. Če se otrok želi umakniti v svojo sobo in ob tem ne uničuje stvari, je to v redu. Če pa tega noče in mu osamitev samo podžge afekt, pozabite nanjo. Celo v optimalnih okoliščinah se osamitev ne priporoča pri starejših otrocih in mladostnikih.

»MENI SE ZDI, DA SE OTROK NAMENOMA IN NAČRTNO NEPRIMERNO VEDE. KAJ NAJ STORIM?«

Zadnja stvar, ki vam jo svetujem, da v trenutkih, ko je otrok prišel do vrelišča, premišljujete, ali to počne nalašč. V takih trenutkih nimate veliko časa. Imate pa možnost, da naredite dve osnovni napaki. Prva je, da mislite, kako je obnašanje otroka nenamerno, čeprav ni. Druga je, da mislite, da je obnašanje namerno, pa v resnici ni. Kadar ste v dvomu, se raje odzovite, kot da je dejanje vašega otroka nenamerno in nenačrtovano. Dvomim, da s tem lahko kaj prida izgubite. Posledice druge napake so lahko mnogo resnejše.

SKLEPANJE KOMPROMISOV

Namesto, da si izmišljate načine kako nagrajevati in kaznovati svojega otroka, da vas bo ubogal, porabite energijo za to, da boste z njim komunicirali, se dogovarjali in sklepali kompromisne rešitve. Starši, ki se ne morejo dogovoriti niti med sabo, še toliko težje dosegajo kompromise z otrokom. Če je to problem, je pametno povezati družinsko terapijo in zakonsko svetovanje.

POSLUšAJTE OTROKA

Kadar se z otrokom pogovarjate, zares poslušajte, kaj vam pripoveduje. Včasih potrebuje veliko časa, da lahko nekaj pove; nima smisla siliti otroka, naj govori o nečem, o čemer še ni pripravljen govoriti. Tak pogovor ne vodi nikamor. Opustite temo in se vrnite k njej, ko se vam bo zdelo, da imate boljše možnosti.

SODELOVANJE MED STARŠI IN VZGOJITELJI

Eksplozivnega otroka izčrpa delo v šoli, domače naloge so zanj mučno delo.Starši morajo učitelju povedati, katere naloge otroku povzročajo frustracijo. Če učitelj tega ne ve, ne bo znal ustrezno prilagajati vrste in zahtevnosti nalog.

VSAK OTROK SE RAZVIJA V SVOJEM TEMPU

Če podcenjujete otrokove sposobnosti, je to zanesljiv način, da odnose z njim še poslabšate. Slaba kritika je tudi stresanje ljudskih modrosti, kot so: »Z lahkoto bi naredil, če bi le nekoliko pomislil,« ali »Se boš pa moral malo bolj potruditi.« Take pripombe za otroka niso spodbudne.

POMAGATI OTROKU K BOLJŠEMU PRILAGAJANJU

Pomeni, da se morate najprej prilagoditi sami. To ni tako nerazumno, kot se zdi na prvi pogled. Do sedaj ste izkusili vso jalovost ustaljenega reagiranja na otroka. Zapomnite si: če želite zares pomagati svojemu otroku, morate začeti reševati problem takoj v začetku, ko se pojavi, ne pa za nazaj. Kako to doseči, bomo razložili v nadaljevanju knjige.

BODITE REALNI

Starši neprilagodljivih otrok se pogosto sprašujejo, ali je sploh kaj lepega v tem, da imaš otroke. Vendar , ko nam uspe pomagati tem otrokom, so ti otroci zelo prijetni, inteligentni, zanimivi, radovedni, kreativni in občutljivi, polni domišljije. Da to spoznate, je potrebna sprememba vizije. Če ste si želeli otroka, ki bi bil običajen, ubogljiv, lahek za vzgojo, vam pač ni bilo namenjeno.

Ena od stvari, za katero upam, da se bo zgodila, ko boste brali knjigo, je, da si boste izoblikovali bolj realističen pogled na to, kdo in kaj vaš otrok je in kaj lahko od njega v medsebojnem odnosu pričakujete.

Sklepna misel avtorja: VSAK OTROK SI ŽELI BITI DOBER

Vizije in strategije, ki jih opisuje knjiga, so plod preproste filozofije, ki se mi je izoblikovala v dolgih letih, ko sem srečeval veliko različnih otrok: otroci si želijo biti dobri, če to znajo. Če tega ne znajo, moramo ugotoviti, kje je vzrok, da jim lahko pomagamo. Ta stavek je moje temeljno vodilo.

Vedno ga imam pred očmi, kadar poslušam starše, ki opisujejo probleme, zaradi katerih so bili prisiljeni poiskati pomoč za svojega otroka. Otrok bi hotel biti z ostalimi v boljšem odnosu, če bi to zmogel. Velika večina otrok prav nič ne uživa v tem, da sebi in vsem drugim okrog sebe greni življenje.

• Priporočljivo branje: >>> Knjige o družini, starših in otrocih & vzgoji

• Še več branja >>> Spletna knjigarna Doria