Natisnite    Pošljite prijatelju

Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 1. del

Povzetek članka

Namen članka je opredeliti in izpostaviti poglavitne dejavnike, ki neugodno vplivajo na vzgojo otrok in mladostnikov, kot tudi pokazati smernice in poti, kako te dejavnike korigirati.

Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje usmerjenost in odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja.

Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Posledično številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim (starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem...)

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih.
Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.

Ljudje se ne zavedajo dovolj pomembnosti osrečujočih odnosov ter so slabo opremljeni z znanjem, potrebnim za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. To znanje bi moralo biti posredovano skozi vzgojnoizobraževalni sistem, ki pa pogosto pomanjkljivo opravlja celo svoje poslanstvo glede vzgoje.

Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti.

KLJUČNE BESEDE: Identiteta, starševska odgovornost, vzgojni pristopi, kriza družine, kriza vrednot, odnosi

1. FLUIDNA IDENTITETA STARŠEV

Živimo v obdobju, za katerega je značilno spoznanje o odsotnosti kakršnihkoli trdnih tal, ki bi omogočala brezskrbno oziroma univerzalno identifikacijo. (Praprotnik, 1999)

V sodobni zahodni družbi, kot tudi v slovenski, tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Govorimo o tako imenovani fluidni identiteti.

Starša jo prevzemata glede na lastne trenutne potrebe. Razen težav, ki jih to povzroča v sodobnem zakonu oziroma partnerstvu, ko je potrebno vsako malenkost na novo in pogosto vedno znova doreči, se pojavljajo tudi dodatne težave ob vzgoji otrok.

V tradicionalni družini je oče predstavljal in nudil otrokom zaščito, odločnost in pogojeno ljubezen, mati pa varnost, skrbnost in brezpogojno ljubezen. Emancipacija žensk je prinesla enakovrednost spolov, vendar tudi nekaj slepih peg. (Haralambos, Holborn, 1999)

Ozka in toga spolna vloga ogroža celovit osebnostni razvoj, saj preprečuje posamezniku, da bi v celoti razvil svoje potenciale. Psihologi so že pred časom ugotavljali, da je posameznik, ki ima izražene obojne, tako tipično moške kot tudi tipično ženske lastnosti, bliže osebnostni zrelosti.
Vendar lahko povečana negotovost in nejasnost v oblikovanju spolne identitete vpliva na kakovost medsebojnih odnosov in ogroža intimnost in partnerstvo, kot tudi kakovost družinskega življenja.

Razlikujemo tradicionalne družbe s stabilnimi odnosi, vlogami in identitetami, s stabilnimi in ponavljajočimi se vzorci prehoda med generacijami; od modernih, dinamičnih družb, kjer so poklicne, delovne, spolne, generacijske in družinske vloge veliko bolj nestalne, spremenljive in prehodne. (Musek, 1995)

Predvsem fluidne spolne, generacijske in družinske vloge staršev predstavljajo za otroke frustracijo, težave z identiteto s posledičnimi neugodnimi vplivi na izoblikovanje občutka lastne vrednosti. Danes oče občasno prevzema tradicionalno materinsko vlogo, mati očetovsko, ponekod prevzemata oba tradicionalno očetovsko ali materinsko vlogo. Gotovo pa je razvoj otrok najbolj ogrožen, kadar roditelja starševsko vlogo opuščata ali je ne prevzemata, kar se vse bolj pogosto pojavlja v moderni družbi.

Zato je v moderni družbi iskanje modelov vlog najstnikov posledično tudi bolj usmerjeno k vrstnikom in medijem.

2. ODKLANJANJE STARŠEVSKE VLOGE IN ODGOVORNOSTI TER PREZAPOSLENOST STARŠEV

Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da roditelja ne prevzameta starševske vloge in prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in ostalim pomočnikom. Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih in iščeta številne druge izhode iz družine.
Seveda se otroci počutijo ogrožene.

Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene.

Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši. (Lasch, 1992)
Zaradi vse večje spremenljivosti dela, oblik zaposlitve in delovnega časa staršev postaja vprašljiva delitev na delovni čas, čas z oskrbovanje in čas počitka s tem pa tudi vprašljiva komprenzacijska vloga prostega časa in družinskega življenja. Prosti čas posameznika postaja vse bolj prazen, pasiven, stresi in stiske iz javnega življenja pa se v njem lahko vse manj kompenzirajo z morebitnimi sprostitvami, solidarnostno pomočjo in emocionalnimi podporami bližnjih oseb, temveč se zgolj »pometejo pod preprogo«. (Ule, 2000:65)
Otrok in mlad človek potrebuje skupen čas, soočenje s starši. In to je prav gotovo več kot pet kvalitetnih minut na dan. (Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

Za nekatere mladostnike tako družina in starši ne predstavljajo trdnega in zanesljivega psihološkega ozadja, ki pa je za mladostnika nujno potrebno. Poveča se odvisnost od vrstnikov. Vrstniška orientacija je za najstnike in mladostnike nekaj povsem normalnega, a le, če dopolnjuje še vedno pomembno vlogo staršev. Te vloge vrstniki ne morejo enakovredno nadomestiti. Z veliko odvisnostjo od vrstnikov se poveča verjetnost, da posameznik prevzame negativne oblike obnašanja, ki jih goji vrstniška skupina. Poveča se tudi verjetnost, da se tak posameznik vključi v izrazito negativno skupino ali subkulturo (npr. delikventno skupino). (Musek, 1995)

3. NEUSTREZNI VZGOJNI PRISTOPI

Živimo v času, ko so medsebojni odnosi in s tem tudi družina v krizi.
Očitno so otroci najšibkejši člen v družbi, saj se na njih odslikavajo vse napake, ki jih delamo.
Najpomembnejši, najtrajnejši in najbolj zaupen odnos v otrokovem življenju je odnos s starši. Starši so tisti, ki lahko otroku pomagajo pri vrednotenju življenjskih doživljajev in ga vodijo mimo nevarnih čeri življenjskih izzivov ter ga pomagajo oblikovati v čustveno zdravega človeka. (Shapiro, 2003)

Znani in običajni vzgojni prijemi, ki so se jih starši naučili od svojih staršev, ne prinašajo več zaželenega učinka. Nimajo pa dovolj znanja in moči, da bi se polotili novih, obetavnejših vzgojnih metod. (Žgavc, 2000)

Pri vzgoji je še vedno zelo razširjen avtoritaren pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi ali pa permisivna, svobodna, vsedopuščujoča vzgoja. (Shapiro, 2003)

Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse kar je njihova odgovornosti in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli.

Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu, se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.
Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši.
Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Za avtoritativno vzgojo – vzgojo za odgovornost, je značilno obojestransko spoštovanje; tako spoštovanje staršev kakor tudi mladostnikov. Starši želijo mladostnika vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik zelo jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne, pozna strukturo v obliki pravil, vrednost, norm, kar mu daje občutek varnosti. Starši tako vedno vedo, kje je njihov mladostnik, s kom se druži, kdo je tam od odraslih in predvsem, kdaj pride domov. Gre za t. i. »starševsko abecedo pravil«.

Pri teh odločitvah mladostnik sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Starši si ne lastijo problemov, ki niso njihovi, ampak jih prepustijo otroku, da se ukvarja z njimi. To ne pomeni, da ga problemu prepustijo, ampak so ob njem in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne zmore videti, vendar se ne odločajo namesto njega. Ko se odloči, mu pustijo, da doživi tako pozitivne kakor tudi negativne posledice svoje odločitve. Vsekakor pa bodo starši nemudoma posredovali, če vidijo, da se bo mladostnik z določenim vedenjem ranil in bodo to odločno preprečili.
Če npr. mladostnik pride domov prepozno, potem bo moral naslednji dan ostati doma in bo zaradi tega trpel.

Ta proces učenja odgovornosti je naporen, vzame veliko časa in zahteva potrpljenje, ki ga tako mladostniku kot tudi staršem večkrat primanjkuje. Odgovorni odnos temelji na spoštovanju in zaupanju, saj mladostnik ve, da ima možnost izbirati po svoji zamisli in da se to od njega tudi pričakuje. (Gostečnik, 1999)

Starši ne morejo nadzorovati vedenja mladostnika, ko niso z njim in le malo, ko so z njim. Lahko pa nadzorujejo svoje lastno vedenje.
Zato je smiselno prenehati početi tisto, kar ne deluje in začeti s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo imajo in jo še povečati. Napredek se lahko meri s srečo, koliko bolj so srečni vsi: starši in najstnik.

Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastne misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Kako daleč od tega bo to kar mi želimo, je odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je, bolj se bo oseba vedla po naši volji, tudi ko bo sama.

Ko se najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos s starši ravno tako pomemben zanj kot za njegove starše.
Če skušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega neuspeha starši ne vzamejo kot merilo spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljajo veliko zunanjega nadzora – uničujočih navad (grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje) ne morejo iz odnosa dobiti toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanjem, prijateljstvom, spodbujanjem, pohvalo). (Glasser, 2002)

(se nadaljuje) >>> Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 2. del