Natisnite    Pošljite prijatelju

O belem zmajčku in črnem parklju

Težko je kaj novega povedati o simbolu slovenske speleobiologije, o »skrivnostnem vladarju kraške teme« (kot ga imenuje kolega biolog in jamski potapljač Arne Hodalič), o močerilu ali človeški ribici, Proteus anguinus, Laurenti,1768.

Kot smo nekam  mačehovski do naših avtohtonih pasem kraških lipicancev, kraških ovčarjev, velja to tudi za ogroženo kraško dvoživko, saj se glavna nevarnost, ki ji preti, kemična onesnaženost kraških podzemnih voda vsem »papirnatim varstvom« navkljub povečuje!

Domačini poznajo močerila že od vekomaj; morda je že Valvasor (Slava vojvodine Kranjske, 1689), ki je prvi »uradno« poročal o zmajčku , nakazal, da ta ni nič kaj posebnega,  »pičlo ped dolg in podoben kuščarju, skratka, bil je črv in gomazen, kakršne je tu pa tam pač več«.

Šlo je za »zmaja«, ki ga je občasno izbruhnil studenec med Logatcem in Vrhniko nad Starim malnom, ki se še danes imenuje Lintvern (zmaj). Tudi dunajčan Laurenti, ki je prehitel pošiljatelja Scopolija in l. 1768 prvi dokaj površno znanstveno opisal »zmajčka«, ni vedel, da gre za dvoživko.

PROTEUS = po pastirju morskih živali, grškem bogu Proteju, služabniku boga morja Pozejdona.
ANGUINUS = kačaste oblike

Tudi sam Carl von Linne ga ni uvrstil kot samostojno vrsto v zoološki sistem, ker je mislil, da gre samo za ličinko. Šele naš idrijski zdravnik I.A. Scopoli, ki je prve močerile dobil iz izvirov pri Stični, jih je nekaj let kasneje prvi pravilno uvrstil  med dvoživke v družino močerilarjev (Proteidae), kamor spadajo tudi ameriške vrste iz rodu Necturus. Šele kasneje so številni raziskovalci razložili za to družino značilen pojav neotenije, ko se živali iz ličinke ne preobrazijo v odraslo obliko, ampak spolno dozorijo še kot ličinka, saj ohranijo zunanje peresaste škrge in druge mladostne značilnosti.

Da je vendarle postal močeril svetovno znan, ima velike zasluge naš razsvetljenec baron Žiga Zois, ki je gojil močerile več let v akvarijih v svojem ljubljanskem stanovanju in  je poslal veliko močerilov na Dunaj v muzej Karlu von Schreibersu, ki je žival morfološko preučil bolj natančno. Izsledke raziskav je predstavil pred londonsko Kraljevo družbo leta 1800 in kasneje še drugod in ponesel slavo naše človeške ribice po celem svetu.

Postala je prava senzacija in posebnost v živalskem svetu brez primere. Velika zasluga Schreibersa je tudi, da je dal prvi izdelati voščene modele močerila, ki jih je pošiljal kolegom po svetu namesto pravih živali v kozarcu. Žal se niso vsi tega držali in zaradi svoje slave je odšlo iz naši podzemnih jam v kozarce, posode  ali akvarije po celem svetu na tisoče človeških ribic, tako »uradno« kot verjetno še več po zakonitostih črnega trga. Zaradi velikega zanimanja je bil močeril v preteklem in deloma še v tem stoletju zanimiv trgovski predmet.

V Sloveniji je bil zavarovan 1922 z vsem jamskim živalstvom , saj so številni tujci in mnogi neosveščeni domačini skoraj izropali naše jame; vendar pravni ukrep v praksi ni nikoli zaživel, samo cena močerila se je na črnem trgu močno dvignila. 1982 je uvrščen v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je strogo prepovedano trgovati, sistem izvoznih dovoljenj omogoča določen nadzor nad trgovanjem, saj država dovoljuje samo izvoz samcev, vendar to črne trgovine ne more ustaviti.

Brez ustrezne “živalske policije” ostajajo živali nezaščitene, gre za presenetljivo neurejeno področje, kjer se je po govoricah sodeč dogajalo marsikaj za močerile tragičnega.

Ponekod v Sloveniji je že izginil. Daleč največja grožnja  močerilom pa je onesnaževanje kraških podzemnih voda, tu jim ne pomagajo še take globine in skrite razpoke, kjer je sicer še ušel pohlepnim ljudem. Nitrati, pesticidi, težke kovine, PCB –   dvoživke so še posebej občutljive na njih.

Navadni močeril P. a. anguinus, ki ima zakrnele oči, naseljuje podzemne vode Dinarskega Krasa od Slovenije do Hercegovine. Leta 1986 so v Beli Krajini odkrili endemičnega črnega močerila podvrste P. a. parkelj Sket&Arntzen, 1994 z dobro razvitimi očmi, razlikuje pa se od navadnega tudi po vrsti drugih morfoloških znakov.

Vsekakor je to bolj izvorna podvrsta, bolj podobna površinskim prednikom močerilov, ko še niso bili tako popolno prilagojeni na življenje v jamah.

Močeril zraste med 20 – 30 cm, spol se skoraj ne loči. Živi pri sorazmerno nizkih, a konstantnih temperaturah med +8°C do +12°C in  ima izredno upočasnjen metabolizem. Znano je, da preživijo v ujetništvu brez hrane več let. Spolno dozorijo šele po 12- 14 letih, doživijo lahko do 100 let.

Desetletja so se številni raziskovalci po svetu trudili razvozlati skrivnost njegovega razmnoževanja.  Šele leta 1962 je svatovsko obnašanje močerilov in razmnoževanje v ujetništvu podrobneje opisal W. Briegleb iz Münchna. Še vedno pa velja ugotovitev nemškega biologa Kammererja, da pri nižjih naravnih temperaturah pod +15°C samica povrže  2-3 dobro razvite ličinke, pri višjih temperaturah  pa samica izleže do 70 belih jajčec (9-12 mm velikih ), ki jih nato posamič nalepi na kamenje ob bregu jamskh voda.

Med svatbenim plesom samec odganja vse tekmece stran od teritorija, ko pride spolno godna samička, jo samček obkroži in živahno mahlja z repom ; ona pa se dotika z gobčkom njegove kloake. Na vrhuncu se samička z gobčkom dotakne samčevega repa, le ta trzajoče plava naprej , nakar odloži spermatofor (semenski paketek s spermiji).

Ko se samica dotakne speramtofora, za nekaj časa povsem otrpne, lepljivi spermiji se oprimejo njene kloake in kasneje potujejo naprej. Samica odloži jajčeca običajno nekaj dni po parjenju in jih odlaga lahko posamezno do 3 tedne. Straži jajčeca na mrestišču in mladičev ne poje – imajo vgrajen močan mehanizem proti kanibalizmu.

Embrionalni razvoj traja 90 – 130 dni, ob rojstvu ličinke (paglavci) merijo 22 mm. Imajo debelo glavico, dobro razvite oči , ki kasneje zakrnijo, na hrbtu imajo precej pigmenta. Sprednje nogice imajo samo 3 prstke, zadnje nogice pa se razvijejo šele precej kasneje, na zatilju že imajo velike rožnate peresaste zunanje škrge.

Glede gojenja močerilov v ujetništvu sem pogosto na svoje začudenje videl, da jih mučijo  akvaristično gledano v povsem neprimernih razmerah. Današnja akvarijska tehnika omogoča tudi gojenje spcialnih jamskih rib, dvoživk ali drugih organizmov in je povsem nedopustno, da se jih »drži« v vodi z koncentracijami nitratov (NO3) nad 100 mg, ali pri previskoih temperaturah.

Ker imajo močerili elektroreceptorje, jih lahko podobno kot morske pse, kongoške rilčarje (Gnathonemus petersi)  ipd. motijo magnetna valovanja od vodnih črpalk, kar pa danes znamo rešiti.

Marsikateremu neuspehu pri razmnoževanju močerilov v ujetništvi je botrovalo nepoznavanje zmožnosti sodobne akvaristike. Naša javna predstavitev teh izjemnih živali v bazenčkih s kovanci ali v neprimernih posodah v zoojih in »akvarijih« nam je lahko prej v sramoto, kot ponos. Res neverjetno, da ne znamo bolj ceniti teh edinstvenih in neponovljivih otrok matere Narave.       

Tekst in foto: Bojan Dolenc

• Več branja >>> Knjige o živalih