Natisnite    Pošljite prijatelju

Pogum

"Korajžnemu je sreča mila." (slovenski pregovor)

Zgodovina naše kulture je v svojih etičnih spoznanjih zelo cenila pogum ali srčnost.

Skupaj z modrostjo, pravičnostjo in zmernostjo ga šteje med štiri glavne kreposti. Zanje velja ugotovitev, da so med seboj najtesneje prepletene; če človek ene ne bi imel, bi ne imel nobene.

Srčnost, pogum ali po domače korajža je življenjska drža, kjer človek v oteženih  ali nevarnih okoliščinah kljub strahu ali malodušju živi in človekuje smiselno. Pogum je povezan z naporom ali žrtvijo.

Pogum torej ni toliko prirojena značajska lastnost, temveč predvsem osebna etična drža, ki si jo človek postopoma pridobiva in utrjuje z zavestnim ravnanjem.

Seveda bi sodili, da so pogumni laže ljudje z odločnim temperamentom kakor počasni in zadržani značaji; v praksi pa to ne drži vedno.

Posebej moramo poudariti, da pogum ni brezobzirna "premočrtnost", ki bi kakor tank povozila vse, kar se ji ustavlja na njeni poti. Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba "imeti srce": srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.

Človek ni pogumen takrat, ko ga ni strah. Nasprotno: srčnost je zavestno smiselno ravnanje in preseganje samega sebe zaradi večje vrednote kljub strahu.

Sicer pa je strah tudi sam lahko dragoceno domače zdravilo za dušo in telo. Če človek strah izklopi  z omamljanjem, ni pogumen, temveč lahkomišljen in predrzen; to pa ni pogum, prej njegovo nasprotje. Omamljen človek sploh ne more biti pogumen, ker ima omamljeno zavest in izklopljen varovalni mehanizem strahu.

Če pa je ogrožena zelo velika vrednota ali če jo je kljub veliki nevarnosti nujno potrebno doseči, deluje v človekovi zavesti z ene strani duševni mehanizem strahu, z druge pa duhovna volja do smiselnega tveganja. Če je človek dovolj pogumen, se loti take naloge in s kljubovalno močjo svojega duha premaga strah.

Drugo področje, kjer je potreben pogum kot "domače zdravilo", je malodušje, potrtost, pobitost, depresivnost.

Po značaju so nekateri ljudje boj nagnjeni k napadalnosti navzven, do drugih ljudi - so agresivni, nekateri pa so napadalni do samega sebe - so bolj depresivni. Sleherni človek pa pride kdaj v skrajno stisko. Tedaj so depresivni ljudje lahko v nevarnosti samomora, še posebno tisti, pri katerih je depresivnost posledica živčnega obolenja. Poleg njih so bolj ogroženi od samomora še omamljeni in zasvojenci, ljudje v paniki,  ki ravnajo brezglavo, pa tudi bolestno sebični histeriki, ki včasih poskušajo samomor, da bi naredili teater v histerični želji po kaznovanju bližnjih, ki pa se jim lahko "ponesreči" v resničen samomor.

Pri pogumu moramo torej spregovoriti izrecneje o antropohigieni samomora. Ljudje s pravkar naštetimi duševnimi težavami  v resnici posegajo po samomoru zlasti v dveh primerih.

Prvi je zgled v okolju. Znano je, da se v kakem kraju ali rodovini samomori nadpovprečno veliko ponavljajo; gre za socialno epidemičnost zaradi zgleda. V trenutku, ko so taki ljudje nerazsodni ali manj razsodni zaradi skrajne stiske, imajo pred sabo živ zgled samomora   in tako rekoč nevede in nehote lahko uporabijo ta vzorec.

Drugi rizični dejavnik je duhovna ali bivanjska praznota človeka. Ko tak človek pride v hudo zagato, ne vidi pred sabo smisla, za koga ali za kaj naj bi vzdržal stisko ter se trudil za rešitev iz zagate.

Brž ko se človek prepusti stiski ali se omamlja, je to uničevanje sebe; o zasvojenostih tako in tako pravijo, da so počasen samomor. Začarani krog je v tem, da je človek, ki se prepusti svoji stiski, pozoren samo še nase. Pozornost pa je usmerjevalka človekove energije. V stiski je treba vso energijo usmeriti v smiselno reševanje, ne pa v opazovanje in pomilovanje sebe.

Vrnimo se k pogumu. Vrh človekovega poguma je junaštvo. to je tisti vrhunski pogum pri uresničevanju neke ogrožene vrednote, ko človek tvega svoje velike materialne vrednote, zlasti pa lastno telesno življenje.

Neka stopnja poguma je vsakdanja človeška krepost, ki jo upravičeno pričakujemo od vsakega notranje urejenega človeka. Ni pa tako z junaštvom. Viktor Frankl pravi, da smemo junaštvo pričakovati ali zahtevati od enega samega človeka na svetu: le od samega sebe.

Politična zgodovina je najbolj proslavila in razglasila bojno junaštvo v vojnah. Gotovo tam ni manjkalo pretresljivih primerov junaškega žrtvovanja za domovino. Gledano v celoti pa so vojne ena največjih človeških norosti, pobijanje soljudi pa ena največjih človeških gnusob, tako da vse junaštvo skupaj ne more izbrisati teh nečednih pečatov.

Zato pa je gotovo veliko čistejše in kvalitetnejše etično junaštvo. To se dogaja, ko človek pride v položaj, da je ogrožena kaka njegova nosilna življenjska vrednota, in je pred izbiro, ali bo tvegal velike materialne, telesne in duševne izgube ali pa zavrgel to vrednoto. Tak primer so mučenci, ki so dali življenje za svojo vero, oziroma za svoje življenjsko prepričanje.

Kako naj to razumemo, saj je vendar življenje ena največjih človekovih vrednot? Anton Trstenjak je kot psiholog prepričan, da si človek pri zdravi pameti ne more vzeti življenja. Kje je meja med samomorom in prostovoljnim mučeništvom, ko bi človek lahko ohranil življenje, če bi se le odpovedal izpovedovanju svojega nazora?

Odgovor je v tejle smeri. Če gre za veliko vrednoto, da bi človek brez nje izgubil svojo osebnost, svoje človeško dostojanstvo, da bi ne mogel več reči zase:

"To sem jaz", potem je smrt manjše zlo. Ta človek ostaja za večno vreden - povezan z vrednoto, kakor je bil živ. Brez te vrednote pa bi se tudi sam počutil že v življenju  "nevreden" mrlič.  

Najvišja oblika junaštva pa je verjetno medčloveško junaštvo, ko človek postavi na kocko svoje življenje pri reševanju sočloveka. Znani so čudoviti primeri junaštva gasilcev, reševalcev iz vode, miličnikov, gorskih reševalcev in drugih ljudi. Lep kos junaškega žrtvovanja svojega življenja za druge je v življenju vsake dobre matere in vsakega dobrega očeta, pravzaprav v vsakem prav naravnanem človeškem  življenju.

Vsak pogum, še tembolj pa junaštvo, je povezano s tveganjem. Uspeh človeku kljub vsemu naporu in žrtvovanju ni zagotovljen. Zato sta pogum in še bolj junaštvo povezana tudi z globokim osebnim prepričanjem, da je vredno za tisto stvar tvegati, zlasti pa z upanjem in vero v tako ali drugače dober izid.

Nasvet

 ● Pogum si lahko utrjujete z redno športno vadbo. Če bo le-ta modra in trezna, boste ob tem v resnici doživljali vsaj kanček resničnosti reka: Zdrav duh v

zdravem telesu. (glej šport, Vadba, tek).
● Če vas je strah, pa je treba vzdržati ali stvar opraviti, glejte na vašega duha, ne pa na samega sebe in na svoj strah. Duševni strah pred nevarnostjo bo ostal v senci duhovnega "strahu", da ne bi opravili svoje dolžnosti. Strah je tudi živali, toda strah, da ne opravil svoje naloge, je samo človeka!

● K pogumu in tveganju je treba otroka vzgajati že od malega. Tudi tako, da si vzdiguje bolečinski prag in odpornost proti razočaranjem. Zlasti ga vadimo, da bo v sleherni situaciji iskal smiselno rešitev in si upal zanjo tvegati, kolikor je prav. Pri mladostniškem odraščanju mu bodo take navade zelo olajšale zdravo navezovanje stikov z nasprotnim spolom in potrpežljivo zorenje v lep zakonski odnos, prav tako pa zrelo samostojnost v družbi vrstnikov; vse te in podobne priložnosti so namreč brez privzgojenega poguma pogosto povod za opijanje in zdrs v omamljanje.

● V zreli dobi življenja je potrebno veliko življenjskega poguma, da se človek smiselno odziva na krivice, življenjske udarce in na razne oblike krivih  poti v preteklosti (glej > Prenašanje krivice, > Prenašanje življenjskih udarcev, > Preseganje preteklosti). 

Ko vas kaj od tega doleti, zavestno izzovite junaštvo z Župančičevimi verzi:

"Kuj me življenje, kuj! če jeklo, bom pel, če steklo - naj se zdrobim."

● Dobro zdravilo proti malodušju in pobitosti so vaje v tako imenovani namerni nepozornosti ali derefleksiji. Ko se začnete smiliti sami sebi, odvrnite pogled od sebe in svoje prizadetosti k smiselni nalogi, ki vas tisti trenutek čaka, da jo opravite: neko koristno delo, nekaj lepega za doživljanje, ljubeče dejanje do vaših najbližjih ali koga potrebnega. Tej nalogi posvetite vso domišljijo in druge energije, ki jih imate, in videli boste, kako se bo vaše malodušje začelo manjšati, če ne celo spreminjati v dobro voljo.  

dr. Jože Ramovš  (odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

Priporočljivo branje > Knjige o osebnostni rasti