Natisnite    Pošljite prijatelju

Poti življenja

Mavrica … v njej se čez nebo prelivajo barve. Njen izvor je skrivnosten, za sosednjim hribom se zdi, bi jo lahko videli kako vstaja iz šopka cvetic in se počasi dvigne proti nebu in potem, ko doseže svoj vrh se vrača za oddaljen hrib, kjer se skrije v neznano… Tudi ta del mavrice, čeprav pomeni njen konec (ali pa začetek) ni nič manj pomemben, čeprav počasi bledi …

Mavrica me spominja na naše življenje, katerega začetek je zavit v skrivnost. Svod mavrice je najlepši – kakor je človek najlepši in najbolj aktiven, ko se iz otroka dvigne v vrhunec svojega življenja in se potem počasi približuje materi zemlji, ko po vseh zgodbah počasi bledi in končno tiho odide … Odide, za sabo pa pusti spomin in lepoto, katere nastanek in konec je skrivnost – skrivnost življenja.
Na »drugi strani mavrice« so stari ljudje, staranje kot naraven del življenja in so možnosti za sobivanje vseh generacij …

Poti življenja

Pri mojih letih pisati o starosti in staranju je za marsikoga kar malo smešna zadeva, a zame še kako smiselna. Ravno tako druženje s starimi. Le kaj je narobe z mano, da ponedeljkove popoldneve raje preživim s skupino 75 in večletnic? Gotovo nekaj ni v redu!!! Ne z mano ampak s tistimi, ki tako razmišljajo! Jaz se v skupini dobro počutim: polno in sprejeto brez sprenevedanja, brez laži. Pomirjena sem, ko vem, da me v življenju še marsikaj čaka in da se da z dobro voljo marsikaj prestati.

V starih vidimo stara in zgubana telesa, sitna in zamorjena bitja, ki v največji gneči počasi in umirjeno stopicajo pred nami kot da imajo ves čas samo zase in ga nam, ki smo venomer prezaposleni, ravno na njihov račun zmanjkuje. Kako se nam mudi! Skušamo jih prehiteti po levi, po desni, kjerkoli in kakorkoli, samo da jih ne vidimo. Zakaj je tako? Ali zato, ker nas opominjajo, da se tudi počasi daleč pride? Ker se ob njih zavemo, da gre svet naprej pa če smo prvi ali ne? Ker se zavemo, da smo pravzaprav na isti poti z istim ciljem? Morda.

Jaz od nekdaj na stare ljudi gledam drugače. V starih zgubanih obrazih in sklonjenih telesih skušam videti zgodbo. Zgodbo, ki jo je napisalo življenje. Star človek ima za sabo dolgo pot. Pot od rojstva do samostojnosti, ki se imenuje mladost. Ko se mlad človek prvič zaposli in se poda na pot samostojnega življenja, prestopi v drugo življenjsko obdobje oziroma v srednja leta. Na poti srednjih let rodi in vzgaja naslednji rod ter se bori za preživetje sebe in potomcev. To obdobje se izteče z upokojitvijo, ko človek počasi prepušča skrb za materialni razvoj potomcem in takrat – nekje okoli 60. leta - se začne "uradna" starost ali tretje življenjsko obdobje. Ta pot proti izpolnitvi, proti cilju, je strma, a nič manj pomembna ali zahtevna, kot sta bili prvi dve.

Življenje piše pri vsakem posamezniku in v vsakem obdobju svojo zgodbo – drugačno in nepredvidljivo. Kakšne so zgodbe ljudi, ki stopicajo pred nami, ki se jih izogibamo čeprav so nam smerokaz na naši poti? Za tiste, ki jih poznam (poznam pa jih veliko) vem, da so zanimive, enkratne in vredne, da jim prisluhnemo. Ko na ulici srečujem stare ljudi, iščem tudi te zgodbe.
Tudi če je zgodba, ki si jo o popolni neznanki pripovedujem sama, izmišljena in v podrobnostih daleč od resnice, se mi zdi, da sem starko spoznala. Vem, da je bila nekoč deklica, razposajena in igriva. Vem, da je bila mlado dekle, polno sanj in pričakovanj, lepo, mladostno, zaljubljeno … Vem, da je bila ženska, polna šarma in iskric v očeh, in vem, da je kljub letom, ko ji sivijo lasje in je drža že sključena, ohranila iskrivost v očeh, ki priča o njeni zgodbi. To so »moji« stari ljudje. Drugačni, a vendarle vsakdanji. Kako jih vidimo in sprejemamo je predvsem odvisno od nas samih, kakšne zgodbe si znamo pripovedovati in ali jim znamo tudi prisluhniti.

Staramo se vsi – od spočetja do smrti. Če bomo imeli srečo, bomo vsi nekoč stari. Sama se večkrat vprašam, kdaj se to pravzaprav zgodi. Ali sem jaz stara? Najstnikom se najbrž že zdim zelo stara, upokojencem pa precej mlada. Vsak pač po svoje gleda na starost – na svojo in starost drugih. Jaz sem stara 26 let. Ali je to veliko ali malo je odvisno od dneva od počutja, navsezadnje pa tudi od vremena.

Starosti ne pomenijo le leta, ampak tudi vrednote in odnos do življenja ter okolja, v katerem živimo. Kronološko staranje je pomembno za nekatere pomembne družbene mejnike, ki nam pomagajo za orientacijo: kdaj smo polnoletni, kdaj gremo v pokoj itd. Na kronološko starost nimamo nobenega vpliva – ura bije vedno enako hitro. Biološko in doživljajsko staranje pa se pokaže v staranju našega telesa in stanju duha. Pove nam, koliko smo sposobni in zmožni za svoja leta. S skrbjo za svoje zdravje imamo na biološko staranje zelo velik vpliv, doživljajsko staranje pa je povsem odvisno od vsakega posameznika, saj pomeni kako doživljamo sebe in svojo starost med soljudmi.
 
Naše življenje je nedeljiva celota mladosti, srednjih let in starosti in prav vsako obdobje nam naloži svoje posebne naloge in cilje. Če posameznik ne živi polno in kvalitetno vsakega obdobja v katerem se znajde, če ne vidi smisla v današnjem dnevu in nespametno stremi v daljno prihodnost izgublja dragocene trenutke, ki se ne bodo nikoli več povrnili. Živeti moramo "tukaj in zdaj", ker drugega nimamo. Isto velja za vse tri generacije, ki se vsaka s svojimi specifičnimi potrebami in cilji dopolnjujejo v eno družbeno celoto.
Danes, ko prevladuje potrošniško materialna miselnost, se bistvo te celote vedno bolj maje in nas pušča prepuščene same sebi v boju za dobiček. Naučiti se moramo ustaviti, se ozreti okoli sebe in videti. Videti ljudi in njihove zgodbe.

(Članek je bil prvotno objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)