Natisnite    Pošljite prijatelju

Prošnja

"Ne sramuj se česa prositi, kajti ves svet stoji na prošnji." (Slovenski pregovor)

Brez prošnje v življenju ne gre: "prosim" je najbolj pogostna vsakdanja vljudnostna beseda, prošnjo je treba napisati za sprejem v šolo in za izdajo dokumentov, vsak je večkrat v življenju v taki stiski, ko je edino smiselno drugega prositi za pomoč.

Od človekove osebne zrelosti in zavestne usmerjenosti je odvisno, ali je prošnja zanj samo prazna bontonska fraza, zgolj neprijetnost, ki nasprotuje njegovemu (lažnemu) ponosu ali pa tudi prikladno vsakdanje sredstvo, ki zdravilno in krepilno učinkuje na njegovo lastno osebnost in na medčloveške odnose.

So ljudje, ki kar naprej in povsem brez potrebe prosjačijo, in so drugi, ki ne zmorejo poprositi za uslugo, tudi če bi bilo zelo na mestu in povsem normalno; tudi če kdo sam uvidi njihovo potrebo in jim ponudi pomoč, se je branijo.
To psihološko in socialno dejstvo ima v mislih slovenski pregovor: "Kdor prosi, mu vzemi, in daj tistemu, ki se brani." S tem morajo računati zlasti tisti, ki poklicno ali dobrodelno pomagajo ljudem v težavah in stiskah.

Prošnja je na mestu in ima pravo obliko, če se človek zavestno oblikuje v nekaterih lastnostih, ki jih obravnavamo posebej kot samostojna "domača zdravila za dušo in telo": osebni ponos, zdravo ponižnost, nekaj poguma, osnovni čut za medčloveško povezanost, če se trudi za dobre odnose v temeljnih človeških skupinah, kjer je prošnja najpogosteje na mestu (glej Zakon, Družina, Prijateljstvo).
Velikokrat ni najtežje prositi za neko materialno dobrino, ko jo človek potrebuje, pa naj bo to samo naposodo ali za zastonjsko pomoč. Težji, toda nič manj zdravilni, sta prošnja za odpuščanje ob krivici (glej Odpuščanje) in prošnja za dober nasvet v duševni stiski ali nejasnem položaju.

Nasveti

●  Svoje otroke naučite čisto od malega uporabljati besedico "prosim" vedno, ko to zahteva olika, pa tudi, s kakšnim občutkom in kako naj jo izrekajo. Prav tako jih naučite, da bodo znali lepo in s pravim občutkom prositi za stvar, ki jo potrebujejo, ne pa zahtevati ali kar vzeti.
● Ne pozabite, da je vaša družina tisto mesto, kjer vam drugi zadovoljijo največ potreb. Ne varčujte z vljudnim in prijaznim "prosim" pri svoji ženi, starših, domačih, prijateljih in sodelavcih! Če čutite kako potrebo in menite, da bi vam žena ali kdo drug od najbližjih "moral" pomagati, ne čakajte vzvišeno ali celo jezno, da bi videl vašo željo ali potrebo, saj ima morda sam prav tako nujne potrebe, vsekakor pa svoje delo in skrbi. Povejte mu svojo željo in ga naravnost prosite za pomoč.
● Vas imajo ljudje bolj za človeka, ki prosi preveč in brez prave potrebe, ali bolj za človeka, ki ne zmore prositi za pomoč in se brani, ko mu jo kdo ponuja?

Nobena od teh skrajnosti ni dobra. Zavestno se vadite prositi, kadar je to smiselno. Ne sramujte se prositi, kadar česa res potrebujete;  slovenski pregovor pravi: "Kar izprosiš, lahko nosiš, če pa ukradeš, propadeš." Če pa spoznavate, da ste preveč nagnjeni k prošenju, se odvajajte te razvade.

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)

Priporočljivo branje > Knjige o osebnostni rasti