Skala - mladinska ulična vzgoja

12.03.2006 | Avtor: Polona Dominik za OE Skala
Sredi običajnega delovnega dne se odpravim na krajši obhod blokovskega naselja. Kot vedno je zunaj veliko ljudi. Odrasli se vračajo iz služb, gredo po nakupih in domačih opravilih, učitelji zapuščajo šolo, nekateri otroci se vračajo iz šole, drugi hitijo na krožke, tretji pa postopajo naokoli od igrišča do igrišča, od klopce do bloka, sami ali v skupini ...
Težko bi opredelila, kaj dejansko počnejo. Vprašanje je, kdo bo prvi prišel na dan z zamislijo, kako najzabavneje preživeti urico ali kar popoldne. Idej pa nikoli ne zmanjka.

Med vso to množico srečam kar nekaj znanih, se zapletem v krajši ali daljši klepet. Med njimi je tudi fant, ki ga občasno srečam v Skalinih programih. Ni videti, da bi bil kam namenjen, niti da bi se mu mudilo. Vprašala sem ga, kam je namenjen. »Ne vem, k'r nekam.« »Kako je bilo v šoli?« »Brez veze. Spet sem dobil podpis.« »Kaj bodo rekli starši?« »Nič, saj ne bodo izvedeli.« Med klepetom ga pokliče po telefonu sošolec in mu naroči, naj gre v pekarno po burek in mu ga prinese na stopnice za šolo.

Preprost dogodek, nič kaj preveč problematičen, pa tudi preveč spodbuden ne. Dogodek, v katerem ni prostora za abstrakcijo. Gre za vsakdan tega in še mnogih drugih mladostnikov, ki se brezciljno prebijajo iz dneva v dan, iščejo doživetja na ulicah, pločnikih, hodnikih, klopeh, igriščih, da bi si popestrili oziroma osmislili dan. Med množico obrazov iščejo tiste, ki bi jih prepoznali, tiste, ki bi jim tako ali drugače dali potrditev. Najhitreje to najdejo zunaj, na ulicah in igriščih svojega doma, ki jih poznajo do najmanjše podrobnosti. Vsak dan je na las podoben drugemu, njihove poti novega dne so podobne tistim iz prejšnjega.

Kam jih vodi ta pot, tega se ne sprašujejo. V danem trenutku se jim to niti ne zdi pomembno. Pomemben je le ta trenutek v svojem bistvu. Nekje globoko pa se skrivajo neizrečene in nedoživete želje po smislu, uspehu, priznanju, po ljubezni in toplini ... Svet in njegova pravila šele spoznavajo, zato se v iskanju nemalokrat izgubijo, zaidejo na poteh, ki jim ne dajejo odgovorov na njihove globoke želje in vprašanja. Naloga odraslih je, da njihove najgloblje želje slišimo v njihovih besedah, da jih preberemo med vrsticami, da jih vidimo v njihovih pogledih. Naloga odraslih je, da nanje odgovarjamo, jih spodbujamo, da bodo zrasli v zrele osebe, ki bodo nekoč samostojno zastavljale in dosegale svoje cilje, v kakovostnih odnosih z drugimi.

»Skala-mladinska ulična vzgoja« skuša biti »odrasli« v procesu učenja in osebnostne rasti ter odraščanja mladostnikov. V odnosu z njimi se zavedamo, da kompleksnost celostnega razvoja zahteva veliko več. V odnosu z mladostnikom ne moremo (in nočemo) mimo njegove družine, šolskih delavcev, vrstnikov, raznih pomembnih strokovnjakov ..., ki naj bi imeli skupen cilj – dobrobit mladostnika.

V teh odnosih dostikrat naletimo na slepo ulico, na trenutke, ko se stvari kar ne premaknejo naprej. Vidimo, da težava ni v cilju, vsi si namreč želimo isto. Ovire se pojavijo v procesu, kjer je ključnega pomena kakovost sporazumevanja vseh vpletenih med seboj in z mladostnikom. V želji, da bi te ovire skupaj uspešno premagovali, vas lepo pozdravljam.


Ključne besede: Skala mladinska ulična vzgoja mladostniki odraščanje medosebni odnosi 


Tweet