Natisnite    Pošljite prijatelju

Ekološka psihologija, 5. del

Danes letala, avtomobili in rakete, pa tudi fizikalni in ekonomski učbeniki zastarijo že v nekaj desetletjih, vtem ko je naša psihološka drža, ko gre za posameznika v družbi, še zmeraj izza davnih časov v tirnicah determinističnega življenjskega občutja, miselnost, ki je dobila v 19. stoletju kvaziznanstveno utemeljitev, tako da se sodobni človek fatalistično izgovarja, češ »od mene tako ni nič odvisno, naj oni zgoraj skrbijo«, namesto da bi v duhu samoupravne dejavnosti posegel v preobrazbo družbe.

Mi se zgražamo nad »podhranjenostjo« velikega dela sodobnega sveta, pa spregledamo, da sami trpimo za »čustveno podhranjenostjo«, ko trpimo za kroničnim čustvom frustracije.

Naša čustva so prestara; antropologi pravijo, da je naše telo vsaj za 50.000 let zastarelo, ker biološko določene čustvene potrebe več ne zadoščajo tehničnim zahtevam, civilizacijskemu trendu, ki se skokovito razvija.

Podoba človeka, kakor jo razgrinjajo pred nami razne znanstvene discipline (primatologija, genetika, antropologija, nevrofiziologija itd.), je v svarilnem nasprotju z zahtevami civilizirane, tehnizirane in institucionalizirane družbe.

Nima prav Heidegger, da je temeljna človekova kondicija »vrženost« v svet. Ne.

Temeljna človekova kondicija je obdanost v svetu, že izza uterinega spočetja in rasti. Zato pa je tudi temeljna zahteva: zmeraj na novo se prilagajati in iskati nove oblike skladnosti in zdravega odnosa do okolja. To je primarna kondicija za začetek življenja in preživetja v nadaljevanju obstoja.

(Konec nadaljevanj, odlomek iz knjige Ekološka psihologija)

Priporočljivo branje >>  Knjige o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija