Manj CO2 ali več C2C?

11.08.2010 | Avtor: Nara Petrovič
Zakaj velika svetovna podjetja ne prehajajo k 100% ekološkim rešitvam? Zato ker dojemajo ekologijo kot nekaj, kar je v nasprotju z ekonomijo in rastjo, kot nekaj, kar je neizogibno dražje in bolj zapleteno kot ob trenutnem načinu proizvodnje.

Pa je res?

Stef Kranendijk, direktor podjetja Desso, enega vodilnih evropskih proizvajalcev talnih oblog, ne misli več tako. Prepričan je, da je edina pot uspešnega gospodarstva trajnostni razvoj z izključno neoporečnimi, čistimi materiali, ki ne škodijo zdravju in jih je možno bodisi kompostirati
ali enostavno vrniti v tehnološki proizvodni proces. Namesto, da bi novi izdelki po uporabi romali na smetišče, jih lahko bodisi vržete na kompost (če so organskega izvora), ali pa jih vrnete proizvajalcu, da jih s preprostimi postopki pretvori v nove izdelke.

Tovrstna sprememba proizvodnega procesa izhaja iz filozofije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle; C2C), ki sta jo razvila William McDonnough in Michael Braungart. Bistvo ideje je, da izdelki ne bi smeli potovati od zibke do groba (od tovarne do smetišča), temveč od zibke do (naslednje) zibke. Ciklus kroženja snovi je v idealnem primeru neskončen, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave. Dolgoročen rezultat je višji zaslužek ob nižjih investicijah, obenem pa popolnoma zdravi in ekološki izdelki.

Inteligentne rešitve »od zibke do zibke« omogočajo obojestransko korist: bogatenje naravnega okolja ob hkratnem dobičku za podjetja, ki se odločijo privzeti nove tehnologije.

Problem materialov

V današnji družbi je morda kak odstotek materialov, ki so v uporabi v industriji, resnično
obnovljivih. Vsi ostali materiali postanejo prej ali slej smeti, že v času uporabe pa oddajajo zdravju škodljive snovi. Tudi če jih vmes nekajkrat recikliramo, bodo po nekaj ciklih končali kot smeti, saj izdelovalci niso vnaprej načrtovali, da bi materiale v neskončnost vrteli v proizvodnem procesu. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi morda lahko rekli »slabširanje«), saj predmete, narejene iz škodljivih materialov, spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša.

Nasprotje temu je up-cycling (recimo »boljširanje«). Danes vemo, da bi bilo možno zgraditi cela naselja iz povsem zdravih materialov, brez
kakršnih koli škodljivih emisij, kjer se vsa odpadna voda znova uporabi. Lahko bi jedli hrano, ki ni zapakirana v serijo ovojev oporečne embalaže; uporabljali aparate, ki jih bomo, ko odslužijo, vrnili proizvajalcu, da jih pretvori v nove, sodobnejše aparate; nosili oblačila iz zdravih materialov, ki
niso tretirani s strupenimi kemikalijami – ko se obrabijo, pa jih mirne vesti vržemo na kompost in se spremenijo v čisto prst.

To bi bilo možno, če bi proizvajalci inteligentno zasnovali proizvodni proces in izbrali ustrezne materiale. Izbire je na pretek, torej ni pravega opravičila, zakaj tega ne počno.

Kateri pa so danes prevladujoči materiali, s katerimi polnimo domove? Presenetil me je podatek, da je zrak v katerem koli mestnem stanovanju tri- do osemkrat slabši kot zrak na mestni ulici. Krivo je hlapenje kemikalij iz množice umetnih snovi. Najhuje je navadno v otroški sobi z
igračami s Kitajske, živobarvnimi tapetami, ometom, zavesami, lučmi, posterji, talnimi oblogami ...

Nič bolje ni pri oblačilih: emisije kemikalij iz tkanin močno presegajo stopnje, ki bi jih osveščeni potrošniki bili pripravljeni sprejeti in bi si jih proizvajalci drznili priznati. Izmed 1600 kemikalij, ki so standardno v rabi v ekobarvalnicah pri barvanju tkanin, jih je le 16 ustrezalo
standardom C2C certifikacije, a k sreči je iz njih z mešanjem mogoče narediti vse barve, ki si jih  zaželite.

Ste se kdaj vprašali, kaj je v papirju, s katerim si brišete zadnjico? Tudi če na običajnem stranišču uporabljate ekološki papir, vsaka rola kontaminira 5000 litrov vode.

Kaj mislite, zakaj se odsluženi avtomobili samo kopičijo na odpadih, zakaj železa ne recikliramo? Preprosto zato, ker je sloj barve poln strupenih snovi in ga je zelo težko odstraniti. Ste se kdaj pozanimali, s čim je industrija nadomestila azbest, ko je naenkrat izginil iz avtomobilskih zavor? Z antimonovim sulfidom! In kaj je bilo s svincem v gorivu? Neosvinčen bencin je vse, kar slišimo. Toda zdaj je v gorivu namesto svinca vrsta novih kemikalij, v marsičem še hujših od svinca.

Industrija še ni dojela, da zamenjava ene umazane rešitve z drugo ni trajnostna rešitev.

Seznam vsega prezrtega bi se lahko nadaljeval še mnogo vrstic ... z izgubljanjem neobnovljivih fosfatov (kar je celo večji problem za obstoj človeka kot povečevanje CO2!); z izčrpavanjem mnogih redkih elementov, kot so indij, nikelj, krom, baker itd. itd.

Napaka v dizajnu

Braungart in McDonough pravita, da je industrija naredila napako v dizajnu. Fantastične naravne strukture, ki opravljajo vrsto pomembnih funkcij, spreminja v linearne surovine. Poglejmo na primer drevo. Ali zna kdo na svetu dizajnirati sistem, ki ustvarja kisik, čisti zrak, uravnava vlažnost
in klimo, sintetizira hrano, fiksira ogljikov dioksid, nudi domovanje stotinam vrst, preprečuje erozijo rodovitne prsti itn. itn.? Ne. Tako brezvestni smo, da kar pridemo, podremo ta sistem in ga predelamo v papir, da lahko nanj natisnemo podobe dreves, s katerimi oglašujemo svoja podjetja, in
v denar, s katerim kupujemo proizvode teh podjetij.

Na koncu in reklame in izdelki in denar končajo na pokopališču naše civilizacije – vse večjih odlagališčih. V EU letno proizvedemo 3 tone smeti po osebi. Smetarji samo v Sloveniji odpeljejo na odpade 6 milijonov ton odpadkov letno (od tega 140.000 ton nevarnih odpadkov!).

Za razliko od tega, očitno netrajnostnega sistema, filozofija »od zibke do zibke« ponuja holistično ekonomsko, industrijsko in socialno strukturo, znotraj katere poskuša oblikovati sisteme, ki niso le učinkoviti, ampak tudi ne ustvarjajo odpadkov.

Podjetje MBDC (McDonough Braungart Design Chemistry) izdaja certifikate »Cradle to Cradle«, ki temeljijo na znanju s področja okoljske kemije in upravljanja z materialnimi tokovi, imenovanem tudi industrijska ekologija. Z njo podjetja varne in zdrave materiale uporabljajo ekonomično, pravično, ekološko in elegantno. Prvi širši premiki se dogajajo v osveščenih skandinavskih državah: tako se je, denimo, petdeset največjih podjetij na Danskem odločilo v svojo razvojno strategijo vključiti C2C koncept. Vse več podjetij razmišlja v tej smeri tudi na Nizozemskem. Na Kitajskem dizajnirajo po tem sistemu dvanajst novih mest.

Pod vplivom ideje C2C v New Orlenasu v ZDA na področju, ki ga je leta 2005 opustišil orkan Katrina, nastaja novo naselje MIR (Make It Right), za katerega so se med drugimi zavzeli Brad Pitt in oba Clintonova.

Da bi podjetje zadostilo merilom za certifikat C2C mora izpolnjevati zahteve s petih področij:

- transparentnosti izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v odnosu do
človeka/okolja
- ponovne uporabnosti izdelkov/materialov
- energije pri proizvodnji
- rabe vode v proizvodnem obratu
- družbene pravičnosti/podjetniške etike

Vse več potrošnikov si želi zdrave izdelke, za katere vedo, da so narejeni s trajnostnim odnosom do materialov, energije, vode in delavcev ter da obrabljen izdelek ne bo končal na odpadu, ampak bo postal hranilo za biološke ali tehnološke procese.

Odpadki so hrana

Oglejmo si mravljišče. Mravlje trdo garajo, premikajo velike količine materialov, pa vendar ne ustvarjajo smeti. Na Zemlji je več mravelj kot ljudi! Ne le številčno, tudi po teži. Po nekaterih ocenah tehtajo štirikrat toliko kot vsi ljudje na planetu. Vse skupaj požro enake količine hrane kot
30 milijard ljudi. Kje je torej pomanjkanje?

V naravi vsi odpadki postanejo hrana, torej so koristni. Ljudje potrebujemo miselni premik: namesto, da poskušamo biti manj škodljivi, bi morali postati bolj koristni. Namesto, da odlagamo v naravo manj škodljivih snovi, bi morali odlagati več koristnih in s tem okrepiti kroženje biomase.
Da bi to lahko dosegli, moramo nehati popravljati nekaj, kar je že po dizajnu napačno, in narediti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji.

Biološki ciklus poenostavljeno ponazarja tak pretok organske snovi:

humus kot hranilo za rastline => rastlinska biomasa kot hrana vsa ostala bitja => odmrli organizmi, odpadki in iztrebki kot hrana za mikroorganizme => humus

Na vsakem koraku nastajajo snovi, ki so hrana naslednjemu členu v krogu. Tehnološki ciklus posnema biološkega, tako da poskuša vse sintetične odpadke racionalno spreminjati nazaj v surovine s čim boljšim energetskim in materialnim izkoristkom.

Cilj tehnologije C2C ni zmanjševanje, temveč povečevanje aktivnosti ciklov in s tem večanje pozitivnega okoljskega odtisa vsakega člena! Več biološke aktivnosti pomeni več življenja, več tehnološke aktivnosti pomeni več napredka. Namesto da samo zmanjšujemo izpuste CO2, raje
okrepimo mehanizme kroženja CO2 – s tem bo ukrep uravnotežanja ravni tega plina učinkovitejši in dolgotrajnejši.

Sistem »od zibke do zibke« poskuša zmanjševanje zla nadomestiti s povečevanjem dobrega, preusmeriti fokus od negativnih problemov k pozitivnim rešitvam. Sistem vsekakor (še) ni idealen. Kritikom ni težko s prstom pokazati na hibe te mlade industrijske filozofije. Najlaže je videti
napake. Teže je vzeti, kar je dobro, in iz tega narediti nekaj še boljšega.

Strinjam se z Michaelom Braungartom, da je obsedenost sodobne ekologije s CO2 pretirana. Obstajajo tudi pomembnejša vprašanja. Predvsem je pomemben vsak sistemski predlog pozitivne rešitve za težave, s katerimi se soočamo. Pozitivne v tem smislu, da povečuje dobro in ne le zmanjšuje zlo. V tej luči se je morda res vredno nehati spraševati, kako zmanjšati CO2. Vprašajmo se raje, kako povečati C2C.

Nara Petrovič, revija Viva

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

Ključne besede: Nara Petrovič ekologija CO2 C2C varstvo okolja odpadki recikliranje materiali 


Tweet