Natisnite    Pošljite prijatelju

Prebujena školjka ljubezni

„Znova imam voljo do življenja, rada živim!“ veselo prepeva školjka v Rdečem morju.

„Zakaj se imenuje Rdeče morje?“ je radoveden mlajši bratec, ko posluša začetek pravljice.
„Ker je morje tako veselo?“

Starejša in nekoliko bolj izkušena sestra se navihano, a ne žaljivo nasmehne:“Res bi lahko bilo zato tako rdeče, ker se je nalezlo školjkine radosti. Poslušaj školjkino zgodbo.“

Školjka na omarici v otroški sobi oživi in spreminja barve. Najprej je temno vijoličasta in začne se kremžiti, ko pripoveduje svojo zgodbo:

“Nekoč je živela školjka, ki je prebivala na dnu morja. Ob njej ni bilo nikogar, s komer bi kramljala, se smejala, kdaj tudi kaj kritično presodila ali poslušala kakšno neprijetno resnico na svoj račun. Tu in tam jo je oplazila morska trava, ki je lahkotno plesala v ritmu morja.“

„Zakaj pa nihče ni našel te školjke? V morju je veliko ljudi, ki radi plavajo pod vodo,“ je nekoliko zaskrbljen deček, ki želi slišati nadaljevanje.

Školjka zdaj postane rumena in nadaljuje s pripovedjo: “ Tako globoko pod morsko gladino se je prebil le malokdo. Običajni obiskovalci so veselo čofotali na površju in le tu in tam si je kdo zaželel najti kakšno školjko za spomin. Če se je travici in školjki v morju kdo približal, je školjka postala rumena od strahu. Bala se je vsakogar, ki bi izvedel za njeno skrivnost.“

Zdaj školjkica postane rdeča in deklica nasmejano pogleda bratca:“ Ali imaš tudi ti kakšno skrivnost?“

„Mhmmmmmm,“ bratec se nič kaj preveč rad ne pogovarja o sebi. Tudi zdaj molči in sestrico pušča v negotovosti. Opazi, da je školjka tokrat postala modra.

„No, zgodilo se je namreč,“ se nadaljuje školjkina pripoved, „da se je ob neki priložnosti školjka začela dušiti in od takrat iz grla ni spravila prav nobenega glasu več. Bala se je namreč, da kdaj spet pogoltne prevelik požirek vode, ki jo utopi in spravi za vedno na dno morja.“

Šele zdaj je morska travica spoznala pravo sliko svoje dolgoletne sosede, ki ni skoraj nikdar govorila. Menila je, da je tako ohola in se ne želi pogovarjati z njo. Ta trenutek pa je začutila, da je školjkica od tistega dne izgubila svoje prave pesmi.

Želela ji je pomagati in poklicala je svoje prijateljice, zlate ribice.

Sedijo okoli mize in iščejo modrost, kako bi pomagali školjkico spraviti na kopno, da bi znova osrečevala sebe in druge.“

„Tako,“ pravi sestrica, „ tukaj se pravljica konča.“

„Kaj pa se zgodi s školjkico?“ razočarano in nekoliko žalostno vpraša deček.

„Kaj bi naredil ti?“ vpraša sestrica svojega bratca. „Zdaj lahko pomagaš školjkici spremeniti konec.“

Deček ima odgovor že na koncu jezika, a začuti, da ga lažje zaigra kakor pripoveduje.

Školjkica občuti njegovo toplino in se začne prebujati.
Postane bela in zdi se, kakor da zaljubljeno obrača v dečka svoje oči.

Nekje na sredini njene biti se za trenutek celo pokaže njeno srce, ki bije v ritmu nove sreče, ko deček prisloni nanjo svoje ustnice in iz nje zvabi prvo melodijo.

Ves teman obroček okoli njenega srca in grla se stopi z dečkovo ljubeznijo, ki se čuti iz njegovih rok, ko jo nežno objame in začne igrati.

Od tega dne sta školjka in deček postala nerazdružljiva prijatelja.
S svojimi čudežnimi melodijami sta osrečevala dečkovo sestrico, ki je nekoč prav začutila, da njen bratec potrebuje novo darilo za svojo dušo.

Podaril ga je tudi školjkici, ki od tega dne veselo prepeva: „ „Znova imam voljo do življenja, rada živim!“

Zdaj tudi ti zaigraj svojo melodijo in zapiši zgodbico o tem:

KAKO SE JE SPREMENIL SVET,

KO SO FANTJE ZAČELI IGRATI NEŽNE MELODIJE?

Več o > Irena Oman