Natisnite    Pošljite prijatelju

Prenašanje krivice

O različnih možnostih človekovega odzivanja na doživljanje krivice smo obširno govorili v poglavju o odpuščanju (glej Odpuščanje), na splošno pa je doživljanje krivice hudo trpljenje.

Tukaj nam torej preostaja še en manjši vidik: kako v sebi doživljati in preživljati tisti del življenjske tragike, ki jo povzročajo drugi hote ali nehote - to je odnosne tragike, da ne bo učinkovala na človeka razdiralno, temveč dajala svoj prispevek k osebni rasti in jo bogatila. Posebej se to vprašanje zaostri ob krivici, ki kljub vsem poskusom rešitve traja ali se ponavlja, kjer torej ne pride do ustvarjalne  odnosne rešitve v spravi.

Edina smiselna rešitev je doživljajsko preseganje krivice v sebi. Vse druge možnosti so uničevalne: človek živi pod trinoštvom krivice, pa naj ga le-ta razjeda samo v njegovem srcu ali gre napadalno v maščevanje; v obeh primerih mu gre energija v prazno, ker ne doseže izvira krivice: da bi drugi uvidel, kaj povzroča, in krivico sam popravil.

Doživljajsko preseganje krivice je težka življenjska naloga, ki spada v celoto preseganja življenjske tragike; ta je opisana v poglavju Prenašanje življenjskih udarcev. Preberite sedaj tam o doživljajskem preseganju tragike, tukaj ta spoznanja predpostavljamo in jih ne bomo ponavljali.
Preseganje krivice je še za stopnjo težavnejše kakor drugo preseganje tragike v življenju. Ko človek trpi zaradi življenjskih udarcev, je vzrok njegovega gorja mrtvo naključje, in pri rešitvi lahko računa samo na svoje odločitve. Tukaj pa trpi zaradi svobodnega človeka, ki ima vsaj načelno možnost, da njegovo trpljenje ustavi zgolj s svojo odločitvijo. Rešitev problema pri krivici je torej odvisna od svobodne odločitve obeh strani: žrtve in krivca.

Doživljajsko preseganje je enostranska rešitev, pri celotnem problemu torej delna, saj ga reši samo pri prizadetem človeku. Pri njem pa doseže, da ob krivici ne trpi več po nepotrebnem in da se ne zastruplja s samopomilovanjem ali celo s sovraštvom. Ob tem pa mu prinese tudi izjemen splošni zdravilni in krepilni učinek za kakovost njegove osebnosti.

Te misli in spodaj navedeni nasveti, kako najbolj smiselno prenašati krivico, so le dopolnilo onim v sorodnih poglavjih: Kesanje, Odpuščanje, Sprava, Trpljenje, Potrpežljivost, Prenašanje življenjskih udarcev, Preseganje preteklosti.

Nasveti 

 ● Nekaj načel za smiselno prenašanje in doživljajsko preseganje krivice:

1. Izhajati je treba iz stališča, da je vsaka krivica zlo. Če le obstaja smiselna možnost, jo je treba odstraniti, pa naj smo jo storili mi drugemu ali drugi nam, naj je bila narejena hote ali nehote, celo nevede.

2. Računati je treba  z možnostjo lastne zmote, da torej doživljamo krivico, medtem ko njen povzročitelj sploh ni imel namena narediti nam kaj žalega ali celo ne ve, da smo prizadeti.

3. Pri vsakem doživljanju krivice ali žalitve je treba izhajati s stališča, da je problem rešljiv, da sta sprava in  urejen medčloveški odnos mogoča. S svoje strani ima človek vedno vse niti v rokah sam (glej Odpuščanje) in če zmore sam storiti ta korak prvi, ga zmore tudi nasprotnik. Kdaj in kako, pa ostaja skrivnost njegove svobode in zmote. Prav je, da si tega trenutka s hrepenenjem želimo, ga z upanjem in naklonjenostjo pričakujemo, nikakor pa ga ne smemo izsiljevati, ker ga s tem oviramo.

4. Kadar človek ne more ugotoviti lastne zmote pri doživljanju krivice in če druga stran še ni dozorela v svojem spoznanju ali odločitvi za spravo, mu ostaja kot edina smiselna rešitev lastno doživljajsko preseganje krivice.

5. Nekaj pomembnih korakov pri preseganju krivice:  
- zavestno se odločiti za kar najbolj kvalitetno vrsto odzivanja na krivico: odpuščanje ali pa vsaj pravno iskanje pravice,
 
- odvrniti pozornost od krivice in se bolj posvetiti potrebnim življenjskim nalogam,
 
- pri tistem, ki nam dela krivico, to njegovo početje sprejemati kot duhovno bolezen, ob tem pa biti pozoren na kako njegovo odliko in dobro stran,
 
- najti smisel trpljenja, ki ga prinaša krivica.
 
● Ne kvarite si življenja s hudimi zamerami, z zamerami do groba... Imejte trdno življenjsko načelo: "Naj sonce ne zaide z mojo zamero". To pomeni spraviti se ob koncu dneva s samim sabo, s preteklim dnevom in njegovo težo, z vsemi ljudmi in njihovimi krivicami - vsaj v svojem duhu - in sproščeno leči počivat, kakor bi odhajali za večno s sveta.
● O smiselnem prenašanju krivice in drugih vrst tragike v življenju so pravi zakladi človeških izkušenj in spoznanj v vzhodnih duhovnih izročilih - za nas zahodnjake govori o tem zelo lepo Tagore v Sadhani. V zahodnem duhovnem izročilu pa so klasična tovrstna spoznanja in nasveti v Svetem pismu.

dr. Jože Ramovš,

(Sto domačih zdravil za dušo in telo 2. (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.) 

Priporočljivo branje: Sugestija in avtosugestija / William Walker Atkinson