Prenašanje življenjskih udarcev

Prenašanje življenjskih udarcev

09.01.2017 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Starodavni kitajski modrec Lao Tse je dejal: "Kalna voda - pustimo jo stati, tudi ona se čisti." Ta modrostni rek izraža temeljno resnico, da ima vsaka stvar, ki biva, po svojem bistvu tudi dejavno težišče. Tisto, kar je vsaki stvari imanentno, da je to, kar je, je obenem tudi njena notranja energija, ki samokrmilno usmerja njeno bivanjsko pot na pravo mesto in v pravo smer. Da to ni naiven optimizem sredi nereda, strahot, zla in trpljenja, dokazuje obstoj stvarstva, posebej pa dosedanje preživetje in napredovanje človeštva na Zemlji vkljub vsemu razdiralnim silam v njem in okrog njega, ki so se kazale v vsej dosedanji zgodovini. "

Življenjski udarci so vsa večja tragika v življenju, ki človeka doleti brez njegove osebne krivde. To so torej predvsem naravne nesreče, vojne, družbene krize, osebni neuspehi, lastne značajske slabosti, bolezni, invalidnost, starost, smrt bližnjih in podobno; velik del človekove življenjske tragike so tudi lastne in tuje zmote.

Življenjske udarce dobiva vsak človek. So najbolj trdovraten in težaven del človeškega trpljenja.

Prvo vprašanje je, kako naj gledamo na svojo tragično "usodo". So nezaželene stvari v življenju, ki jih ne moremo spremeniti - vsaj ne takoj ali v celoti - so pa zelo neprijetne, boleče, nas ovirajo.

Življenjski udarci so na ravni, ki jo še razume človek s svojo zavestjo, nekaj slabega. Slabo je slabo, zato na tej ravni zaman iščemo zadovoljiv odgovor na smisel trpljenja. To pa ne pomeni, da je v resnici nesmiselno, saj človekova zavest lahko dojame le sorazmerno majhen del resničnosti. Večina prostorske, časovne in bivanjske resničnosti presega človekovo zavest. Celota resničnosti je za celo razsežnost večja od človeka, kakor je človek za celo razsežnost večji od živali. In ta celota resničnosti je smiselna. Kaj torej človek na svoji trenutni časovni in bivanjski ravni doživlja kot nesmiselno, je lahko na nadčasovni in nadčasovni bivanjski ravni smiselno. Ne le na splošno, tudi zanj osebno.
 
V resnici se v človekovem življenju neštetokrat pokaže, da se je neka stvar, ki je bila sproti videti kot nesmiseln življenjski udarec, pozneje izkazala za pogoj pri doseganju velike osebne ali družbene vrednote, ki je daleč presegala ceno tedanjega trpljenja. Pri urejanju razrvanih družin se je to večkrat pokazalo tako izrazito, da je prav klicalo po razlagi. V svojem dolgoletnem raziskovanju človeškega doživljanja sem se izrecno srečal tudi z vprašanjem doživljajskega preseganja zlih življenjskih izkušenj, in to lahko tukaj povzamem (glej Ramovš J. Doživljanje temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana 1991).

Starodavni kitajski modrec Lao Tse je dejal:

"Kalna voda - pustimo jo stati, tudi ona se čisti."

Ta modrostni rek izraža temeljno resnico, da ima vsaka stvar, ki biva, po svojem bistvu tudi dejavno težišče. Tisto, kar je vsaki stvari imanentno, da je to, kar je, je obenem tudi njena notranja energija, ki samokrmilno usmerja  njeno bivanjsko pot na pravo mesto in v pravo smer. Da to ni naiven optimizem sredi nereda, strahot, zla in trpljenja, dokazuje obstoj stvarstva, posebej pa dosedanje preživetje in napredovanje človeštva na Zemlji vkljub vsemu razdiralnim silam v njem in okrog njega, ki so se kazale v vsej dosedanji zgodovini.
 
Človek je kakor voda. Bila je bister potoček in v bisernem lesku je ljubila izlizano kamenje. V ravnini pod vasjo je postala gnojna odplaka, ki leno vijuga in smrdi v okolje. Toda nekje nevidno v njej jo žene spomin na prejšnjo bistrino in tli upanje na čas, ko bo brezbrežno čisto, s soljo razkuženo morje in pa prosojna tančica mavrično rdečega oblaka visoko na obzorju v pozdrav vzhajajočemu soncu. In v moči tega nevidnega spomina se čisti. Odlaga gnoj na breg, zelenju v dar za rast, sebi v ponos, ko se bo iz njenega gnoja rojeno cvetje rožnih barv in dehtečega vonja hvaležno sklanjalo nad strugo in se ogledovalo v njej.

Doživljajsko preseganje zlih izkušenj v novo kakovost življenja je dejstvo. Številne izpovedi velikih ljudi to nazorno kažejo. Tudi sam v svojem strokovnem delu ponovno srečujem to dejstvo in v nekaterih člankih in knjigah o urejanju alkoholizma (na primer Boj za življenje družine) sem ga podrobneje prikazal. Gre za ljudi, ki so v alkoholni omami izgubili desetletje življenja in z vso jasnostjo spoznajo, koliko gorja so medtem napravili, prav tako pa za njihove svojce, ki so bili tega gorja deležni.

Eni in drugi od teh tu in tam s prepričanjem povedo, da jim ni žal vsega tega in bi vse zavestno še ponovili, ker jim je bila zla izkušnja potrebna, da so lahko prišli do spoznanja in kakovosti življenja, kakršno imajo sedaj, le-to pa je nekaj tako velikega, da ni bila nobena cena previsoka. 
 
Poudariti moramo le, da do doživljajskega preseganja zlih izkušenj v življenju  ne prihaja naključno, stihijsko, mimo človekovega prizadevanja, ampak predpostavlja zavesten in smotrno naravnan napor, ki je potreben za razvijanje in poglabljanje doživljanja ter za urejanje doživljajskih motenj.

Pravzaprav je doživljajsko preseganje le vrhunec in nekakšna "zlata medalja" za odlikovanje pri uspešnem doživljajskem poglabljanju in urejanju doživljajskih motenj.

To namreč še zdaleč ni omejeno na ljudi, ki so imeli izrazite doživljajske motnje ali doživeli kake izrazite strahote, krivice ali polome.

Sleherni človek doživi veliko  bridkega, sleherni nosi v sebi nekaj krivde za svoje napake in zamujeno dobro, veliko tragike zaradi svojih zmot, slehernega zadene po nedolžnem nekaj udarcev življenja, ki mu zarežejo globoko v srce.

Meja med doživljajsko patologijo in veličino ne teče toliko med zavestjo enega in drugega človeka kakor po sredi slehernega srca.

Zato je tudi poglabljanje doživljanja in urejanje duha s preseganjem zlih izkušenj naloga slehernega vse do smrti.

Ali in koliko jo bo opravil, pa odloča vsak človek sam.


Nasveti


okno● V skupnih težavah - zakonskih, družinskih, med prijatelji, sorodniki, v narodu... - je odločilno za rešitev in za preseganje tragike troje:

1. zavest, da je treba vzdržati in prebroditi težavo,
2. volja držati skupaj in si biti med seboj naklonjeni;
3. nikakor si med seboj ne očitati krivde.

● V hudih življenjskih stiskah se ne zapirajte vase, temveč do neke pametne mere dejavno iščite opore pri bližnjih v družini in med prijatelji. Velja namreč izkušnja:

"Trpljenje, ki ga človek nosi z drugim, se prepolovi; sreča, ki jo podeli z drugim, se podvoji."

● Vsak prenaša svojo stisko drugače: nekdo pokaže navzven, drugi se zapre vase, tretji se zdi čisto neprizadet - celo nasprotno se vede... Ne sodite ljudi po videzu: bolečina ima tisoč obrazov in mask!

 (odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

Priporočljivo branje >>  Knjige o osebnostni rasti

 


Ključne besede: Jože Ramovš Sto domačih zdravil za dušo in telo uspeh zastavljanje ciljev smisel življenja življenjski udarci nesreče tragika preseganje samopomoč pogum srčnost korajža strah vojne nevarnost  



Knjiga Blaginja prinaša ključna sporočila in razumevanja, ki ne bodo le ogrela tvojega srca, ampak tudi podžgala tvoje ambicije. * Ob knjigi 'Vedrina kot življenjska moč' se boste naučili, kako zelo dragocena je sreča.
Ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi
V mestece na robu hriba tokrat pride gospa Poletje. Gospa Poletje je druga od štirih sester ...
Poučna slikanica GLEJ, ŽABA! je natisnjena z velikimi tiskanimi črkami. Mladim bralcem predstavlja življenjski krog žabe in nekaj njenih značilnost.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Počutite se uspešne, verjemite, da ste uspešni in se postavite v položaj, ki zahteva prizanje in miselni tok bo vlekel k vam vse, kar potrebujete za vaš uspeh.

(Orison Swett Marden)