Natisnite    Pošljite prijatelju

Ujeto srce

Danes zvečer se mi je zgodilo nekaj čudovitega. Za zunanjega opazovalca morda nič posebnega, v meni pa je cvetelo. Ob večernem teku sem imela to srečo, da sem tekla proti sončnemu zahodu, ki je bil tokrat res nekaj posebnega. Najbrž je vedno, pa ga ne opazim. Sonce je dejansko že zašlo, ostale pa so barve, ki so s svojo mešanico ustvarile vrhunski unikat. Prvo pozornost je pritegnila kričeče oranžna barva, ki je kar »butala« ven izza temno modrih oblakov, ki so jo hoteli prekriti. Malo dalje se je oranžna prelivala v roza, krasili pa so jo sivkasti majhni oblački.

Na drugi strani se je videlo, kako se nekje nad Alpami iz oblakov že zliva dež, na tretji strani pa nešteti odtenki modre in sive, nebo z oblački, ki so se med prvimi poslovili od sonca. Kombinacije barv sivomodrih oblakov in neba, obarvanega z zahajajočim soncem, z neštetimi odtenki, se ne da opisati, čeprav bi rada to delila z vami.

Ko sem končala pot in sem morala tej čudoviti sliki obrniti hrbet in teči nazaj, sem nekaj časa kar vzvratno tekla, da bi lahko čim dlje občudovala to lepoto. Sliko imam še vedno pred očmi, predvsem pa ostaja občutek, ki se je pojavil v srcu med občudovanjem umetnosti narave. In čemu toliko besed o nečem tako vsakdanjem? Ker me je to spomnilo na nekaj zelo pomembnega. Občudovanje tega pojava me je čisto prevzelo, raznežilo, napolnilo s pozitivno energijo in z vero v lepoto življenja, spomnilo na vse lepe stvari in ljudi v mojem življenju …

Prešinilo me je tudi dejstvo, da če tako majhnim in lepim stvarem namenim toliko besed in pozornosti, jim dam pomembnost in potem lahko čisto zasenčijo tisto negativno, kar se dogaja okoli nas, kar nam jemlje energijo in notranji mir. Vedno obstajata dve strani, odvisno je le, kateri dam moč.
Vsak zase dobro ve, koliko energije mu vsakič vzame npr. novica o novih odpuščanjih, goljufijah, zlorabah položajev, spopadih, prometnih in naravnih nesrečah, posledicah ekonomske krize …, ki postavljajo vprašanje, ali je na tem svetu sploh še kje pravica.

In še koliko več energije nam potone, ko nas kdo razočara ali užali, ko vidimo, da ne gre vse po naših željah in načrtih, ko se zgodi nesreča ali bolezen v družini, ko nas kdo ne razume ali ne spoštuje … Ko se vprašamo: »Kje je smisel vsega?«
In potem na drugi strani moč sončnih žarkov, ki vse te misli lahko dejansko zasenčijo, če se za to odločimo. Sončni žarki so vsi viri ljubezni in pozitivne energije na naši življenjski poti.

Mene je moj sončni zahod spomnil na moje domače in prijatelje, na sodelavce, na vsakodnevne trenutke, skozi katere posije sonce – npr. ko se na drugi strani telefonske linije oglasi prijazen glas in je pripravljen deliti tvoje ideje; ko vidim otroke, ki se pozitivno odzivajo na ponujeno roko; ko kdo na kako pobudo ali predlog odgovori pozitivno in začnemo skupaj sanjati o novih možnostih; ko pridejo ljudje dobre volje z željo, da bi z nami kaj dobrega naredili za mlade; ko nam kaka druga ustanova ponudi roko sodelovanja in s tem omogoči mladim nove priložnosti; ko so težave le izzivi in priložnosti, ki kličejo po konstruktivnem reševanju …

Še bi lahko naštevala. Vsak dan je ta seznam dolg, daljši kot oni prvi. Vsaka stvar, ki jo dodam na seznam, mi daje energijo za dani trenutek, za življenje, me polni z ljubeznijo do življenja, dela in do vsakega posameznika. Živeti polnost, videti lepoto na vsakem koraku, zgrabiti vsako priložnost za korak naprej, vzeti si čas za sočloveka – s tem tudi mladim dajemo zgled, da je vsak odgovorni ustvarjalec svoje življenjske poti.

Od vsakega posameznika posebej je namreč odvisno, katero plat bo videl v danem trenutku, kaj bo naredil (ali pa ne naredil) iz dane priložnosti … Ta pot ni najlažja, saj smo vsi »samo« ljudje, je pa toliko lepša, saj je vanjo navadno vloženo veliko truda in človeške bližine. Pri svojem delu se zavedam, da je ta drža pogoj za delo z mladimi; če je to, potem je prostor tudi za strokovnost. Eno brez drugega ne gre.

S hvaležnostjo v srcu se zavedam, da na Skali to tudi živimo in v tem duhu spodbujamo mlade. Ko se spominjam prvih tednov, sedaj že mesecev, vidim veliko lepih stvari, ki so se nam zgodile, ki se dogajajo, se razvijajo, in verjamem, da se še bodo. Želim vam, da v tem glasilu odkrijete sončne žarke, predvsem pa da bi jih znali videti na vsakem koraku.

Polona Dominik
http://skala.donbosko.si/