Jok

Jok

02.08.2011 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Kdor doživlja globoko samó žalost, stisko, tragiko in srčno bolečino, ne more pa veselih, prijetnih in svetlih strani, je doživljajsko bolan. Samo noč doživlja, dneva pa ne, kakor slepec. Taki so pogosto domači alkoholika, ki doživljajo leta in leta v družini hudo gorje. "

"Na svet prideš z jokom, odideš s stokom." (slovenski pregovor)

Vsi  smo izpostavljeni miselnosti, da bi morali biti vedno zadovoljni, srečni, lepi, mladi, bogati, zdravi, uspešni, ugledni, da bi morali samo uživati, živeti v blaginji, obilju ... Vse, kar je temu nasprotno, je kakor sramotno. Žalost in jok seveda tudi. Te splošne miselnosti se ne zavedamo jasno in tudi vgnezdi se predvsem v našo podzavest. Navzven jo izdajajo naša dejanja.

V globini duševnosti sodobnega človeka se je zavozlala miselnost, da je vredno človeka samo tisto, kar je v življenju prijetno. To je pravi duševni vozel (kompleks), ki zadrguje sapnik duše, da ne more polno človeško dihati. Trpljenje, starost, bolezen, neuspeh, zmota, krivda, smrt... so vendar naraven del življenja slehernega človeka, in kdor jih ne sprejme, se jim zato še ne ogne, ne more pa doživljati globoko, naravno in sproščeno vsega, kar bi človek po svoji naravi moral.

Kdor doživlja globoko samó  žalost, stisko, tragiko in srčno bolečino, ne more pa veselih, prijetnih in svetlih strani, je doživljajsko bolan. Samo noč doživlja, dneva pa ne, kakor slepec. Taki so pogosto domači alkoholika, ki doživljajo leta in leta v družini hudo gorje.

Prav tako enostranski, doživljajsko bolan, pa je človek, ki ne bi hotel ali ne bi mogel v globini srca doživljati žalosti, bolesti, strahu, ranjenosti... ob bolečih dogodkih.

Splošna miselnost, ki je danes v zraku, torej sili ljudi, da ne doživljajo prav žalosti, če pa jo že doživljajo, jo skušajo čimbolj potlačiti vase, namesto da bi pustili normalno dihati svojo razbolelo dušo, in telo, da notranjosti sočutno pomaga z jokom.

Jok je torej naraven telesni izraz globoke žalosti, tragike. Kot tak je pravo telesno zdravilo za dušo. Je kot ozemljitev pri električni napeljavi: razbremeni  prehudo duševno napetost in pomaga postopoma umiriti notranjost.

Jok pa ni samo osebno duševno zdravilo za žalost in bolečino. Nič manj ni občevalno sredstvo, ki soljudem brez besed pove vse bistveno o človekovem razpoloženju v tem trenutku. In še dalj: je klic na pomoč, klic k sočutju, k skupnemu prenašanju tragike. V etnografskih izročilih  ljudstev je nešteto običajev ob smrti, mrliču in pogrebu, ki temeljijo na dejstvu, da sožalje, "skupni jok" naricalk ob smrti, sploh sočutje v žalosti, prepolovi duševno bolečino.

Nekaj drugega je seveda  otrokov jok.

Za dojenčka je jok univerzalni jezik, s katerim pove materi vse. Če je lačen, moker, zaspan, če ga kaj boli. Za vsako od tega dojenček drugače joka, vendar pa z jokom kliče na pomoč, saj smo rekli, da je jok do neke mere vedno tak klic.

Otroški jok še ni jok iz globine duše, zato "ima otrok jok in smeh v istem mehu". Z rastjo in govorico se pri njem zmanjšuje pomen joka. Poleg naravnega izraza bolečine ga začne - zlasti razvajen otrok - kmalu uporabljati tudi v človeško nezdrave namene: joka, da bi izsilil, kar si želi, joka iz trme in podobno. Pubertetnik v svojih notranjih viharjih lahko kdaj joka brez vzroka - vsaj na zunaj se tako zdi.

Iz teh otroških nastavkov si človek lahko razvije nezdrav jok odraslega: jok od jeze, besa ali togote, od razočaranja, iz histerične preračunljivosti, da drugega prizadene ali da doseže svoj namen pri njem, rezigniran jok iz nemoči, ki je pravzaprav pravi otroški obrambni mehanizem, pri odraslem v stiski pa duševna vrnitev (regres) v otroški način odzivanja. Tak jok navadno zveni zelo obupano.

S temi nezdravimi oblikami joka ne smemo zamenjevati joka od veselja in joka od ginjenosti pri mehkih, čustveno občutljivih ljudeh.

Velja nenapisano pravilo, da se moškim ne spodobi jokati. Zato skušajo svojo žalost, zlasti če so bolj občutljive narave, skriti tako, da "jokajo navznoter", navzven pa delajo marmornat obraz. To seveda ni zdravo.

Sicer pa ta pravila za moške in za ženske veljajo dandanes čedalje manj.

Ali se nekdo joka zares ali samo navznoter  pa ni odvisno samo od spola, temveč tudi od značaja. To smo doživeli pri naših dveh hčerkah že v predšolskem obdobju. Ena je zajokala, če je bilo treba, druga pa je v takem primeru naredila krčevit obraz in morda ji je pritekla solza iz oči. Ko se je žena nekoč pogovarjala z njo, da redkokdaj joka, ji je dejala: "Veš mama, tudi jaz velikokrat jokam, samo da jaz jokam vase."

Tudi v taki navidezni malenkosti, kakor je jok ob pravem času in smeh ob pravem času, je treba začeti oblikovati značaj že od vsega začetka.

Nasveti

● Ne moremo soditi, kako nekdo žaluje, po tem, kako se vede: ali se zelo joka ali nič. Odziv na žalost je zelo oseben, odvisen od značaja, vzgoje in miselnosti v okolju.

● Če vas obvladuje patriarhalna miselnost, da se moški ne sme jokati, ženske pa naj bi se za vsako malenkost, bi bilo najbrž v duhu zrele emancipacije obeh spolov, da si pridobite bolj izravnan pogled na to stvar: tako ženska kakor moški naj se joka, kadar je žalosten, tako moški kakor ženska naj se vzdrži joka, kadar bi to ne bil pristen izraz notranje bolečine.

● Otroka, ki se joka iz upravičenega razloga, takoj potolažite. Zelo pa pazite, da ne boste nasedali njegovemu joku za izsiljevanje, brž ko se pojavi.

● Če nekdo joka iz globoke žalosti, na primer ob smrti ljubljenega svojca, molče sočustvujemo z njim in ga ne tolažimo; njegov jok je najboljše zdravilo, ki celi resnično rano v njegovem srcu.

● Če je jok klic na pomoč, se takoj odzovimo na kar najbolj smiseln način: z dejanjem, ki bo pomagalo rešiti težavo, in s pravo besedo tolažbe.

dr. Jože Ramovš, www.inst-antonatrstenjaka.si/kdosmo.html  (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo)

Priporočljivo branje > Knjige o osebnostni rasti


Ključne besede: Jože Ramovš Sto domačih zdravil za dušo in telo jok žalost življenjski udarci nesreče tragika preseganje samopomoč 



Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
Ta knjiga vam bo pokazala, kako biti v življenju srečnejši in kar je še pomembneje, kako izkoristiti to srečo, da bi postali uspešnejši.
Vsi se dobro zavedamo, da je naša prehrana temelj našega telesnega zdravja. Zato je dobro vedeti, kako delujejo različna živila v naši notranjosti, na naše telo. Predvsem, kako nas živila resnično prehranjujejo.
Morda boste prav vi iztrgali iz stoletij pozabe košček zemlje in vdahnili življenje novemu keltskemu vrtu ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljubezen je dragoceno lepotilno sredstvo.

Louisa May Alcott