Trpljenje

Trpljenje

06.08.2011 | Avtor: dr. Jože Ramovš

"Bolj ko si plemenit, več trpiš."

"Bridko je trpljenje, sladek je njegov sad." (Slovenska pregovora)

Bolečina je delež vsega živega, človekov neločljivi spremljevalec pa je tudi trpljenje. Antropohigiena torej nikakor ne sme mimo vprašanja o smislu bolečine in trpljenja.

Bolečina je predirljiv alarm, da je s telesom ali z duševnostjo nekaj narobe. Vedno je nezaželena in neprijetna, kakor je vsak alarm. Vsaka bolečina pa vsebuje tudi energetski naboj za reševanje iz zagate. Bolečina je torej nujno potreben naravni mehanizem za preživetje človeka ali živali.

 Trpljenje pa je človeška posebnost. Je namreč človekova osebna zavest o tem, da je nekaj narobe, o slabih posledicah tega. Bolečina je duševna, trpljenje pa duhovna, doživljajska, osebnostna zadeva. Bolečina je omejena na čas, ko telesna ali duševna napaka nastopi in preneha, trpljenje pa nima meje; človek lahko bolj trpi, ko nekaj v strahu pričakuje, kakor potem, ko to res pride; trpi lahko še dolgo potem, ko je stvar že ozdravljena in urejena. Bolečina je materialno omejena na telo in na duševnost, trpljenje je osebno ali duhovno doživljanje bolečine, zato nima količinskih meja; človeka lahko nekaj grozno boli, trpi pa lahko brezmejno.

Poleg tega trpljenje ni omejeno samo na doživljanje telesne ali duševne bolečine, temveč je - neredko še hujše trpljenje - doživljanje vseh vrst napak na duhovnem področju: zmote, krivde, bivanjske praznote in podobnega, osebno doživljanje nereda v medčloveških odnosih: spora, slabega odnosa, ravnodušnosti; ali pa doživljanje zablod na kulturnem in verskem področju. Žival ne more trpeti, ker nima zavesti o sami sebi in o smiselnih povezavah; bolečine ne more pripisovati sebi, ne spoznava njenih posledic.

V bistvu ima trpljenje isti smisel na duhovnem, osebnostnem in medčloveškem področju, kakor ga ima bolečina na telesnem in duševnem: opozarjati, da je nekaj narobe, in sproščati sile za urejanje tega. Z bivanjskega vidika pa sta bolečina in trpljenje tudi naravno trenje ali porodna bolečina pri porajanju, rasti, razvoju in uresničevanju vsega dobrega (glej Napor).

Če se človek zaveda, kako dragocen in življenjsko pomemben samokrmilni avtomat ima vdelan z zmožnostjo bolečine in trpljenja, mora hvaležen obstrmeti nad njuno čudovitostjo. Bolečina ga zato nič manj ne boli in trpljenje ga ne muči manj, ima pa zdravo izhodišče, da lahko vzroke trpljenja prav rešuje in išče smiselno stališče do trpljenja, kadar se zdi nerešljivo.

Vse človekovo trpljenje se namreč deli v rešljivo in v nerešljivo. Človekova življenjska naloga je  vse rešljivo trpljenje sproti reševati, nerešljivo pa sprejemati s človeškim dostojanstvom in najti v njem smisel, ter znati razločevati rešljivo trpljenje od nerešljivega.

Smisel rešljivega trpljenja je alarm, da bi ga človek čimprej in čim temeljiteje odstranil in sicer tako, da odpravi motnjo, ki trpljenje povzroča. Temu se strokovno posveča pri telesnih obolenjih medicina, pri duševnih motnjah psihoterapije, pri materialnih in medčloveških zagatah socialno delo, na verskem področju spovedovanje. Glavnino trpljenja pa reši seveda človek sam ali s pomočjo bližnjih. Vsako reševanje trpljenja pri sebi, pri svojih bližnjih ali pri katerem koli človeku je veliko in ustvarjalno človeško delo.  

Kaj pa nerešljivo trpljenje? Ko vsi lastni in tuji, laični in strokovni poskusi odpovedo?

Nerešljivo trpljenje se začne tam, kjer je človek objektivno trčil na mejo svoje svobode, tako da v resnici ni nobene smiselne možnosti, da bi to trpljenje rešili. To je objektivno neogiben položaj človeka, in trpljenje je le ustrezen subjektivni doživljajski odziv nanj. Kdor je izgubil ljubljeno osebo, mora žalovati, in tega trpljenja mu ne sme nihče razvrednotiti v nekaj nezdravega ali mu ga odvzeti z zdravili ali s psihološkimi postopki. Isto velja za trpljenje človeka, ki si je obtežil vest s krivdo, za človeka, ki je zvedel, da boluje za neozdravljivo boleznijo in za vse druge vrste nerešljivega trpljenja.


Sočutje in pomoč okolice je neprekosljiva pomoč v nerešljivem trpljenju.  Koliko pomeni, če so najbližji ljubeče ob človeku v hudi bolezni, če tiho čutijo z njim v hudem razočaranju, če mu ne očitajo zmote ali krivde, temveč jo pomagajo popravljati in nositi, če človeka najbližji drži za roko, ko se mu bliža zadnja ura (glej Smrt)...! Tudi dobrodelna pomoč tujega človeka in solidarnost družbene pomoči v nesreči sta veliko vredni, toda pomoč in ljubeče sočutje najbližjih je nenadomestljivo (glej Sočutje).

Sočutje in pomoč okolice v nerešljivem trpljenju sta odvisni predvsem od tistih, ki ne trpijo. Čeprav je treba tukaj poudariti, da navadno "lepa beseda lepo mesto najde", in da človek, ki zrelo sprejema svoje trpljenje, s svojo duhovno dosega tudi lep odnos okolice do sebe. S tem pa smo že pri tretji vrsti pomoči v nerešljivem  trpljenju, ki je odločilno odvisna od trpečega človeka samega.

Osebno uresničevanje smisla v trpljenju pomeni najti in zavzeti smiselno stališče  do nerešljivega trpljenja.

Smiselno stališče do nerešljivega trpljenja je sestavljeno iz dvojega. Prvo je prepričanje, da v življenju ni trenutka, ki ne bi vseboval kake smiselne in vredne možnosti za človeka. Drugo pa je iskanje in uresničitev tega enkratnega in osebnega smisla prav v tem trpljenju. Antropohigiena pomaga predvsem pri prvem, ko preventivno krepi zdrava življenjska stališča, logoterapevt pa kot strokovnjak in kot človek pomaga trpečemu človeku iskati smisel nerešljivemu trpljenju in razločiti rešljivo trpljenje od nerešljivega. Vsekakor je logoterapija med strokovnimi smermi znan "rešilni pas", ki pomaga trpečemu človeku, da s svojo kljubovalno močjo duha ostaja nad vodo svojega trpljenja.

Nasveti

● Nesmiselne bolečine si zmanjšujemo, če si zvišujemo bolečinski prag in odpornost proti razočaranjem.

● V vsakem trpljenju se najprej vprašajte, kaj se ta trenutek da rešiti in kako. Rešitev rešljivega dela trpljenja z ustvarjalnim delovanjem ima vedno prednost.

● Ogibljite se vsakega nepotrebnega trpljenja, ne bežite pa za vsako ceno panično pred trpljenjem, kajti to vas bo vodilo v duševne stiske in motnje, v krivico do ljudi, v lastno omamljanje, ki potem preide v zasvojenost in podobne nesmiselne pobege iz resničnosti, ki vsi po vrsti prej ali slej prinesejo še hujše trpljenje.

● Računajte s trpljenjem in tragiko v življenju. Preden vas doleti, se utrjujte v stališču, da je tudi v slehernem trpljenju neki osebni smisel. K temu pomaga metoda logoterapevtske meditacije, ki jo je za preventivo pred recidivami v skupinski obliki razvila Elisabeth Lukasova.

● V nerešljivem trpljenju si krepite kljubovalno moč svojega duha z zavestjo, da je človeško največji dosežek, če pokončno in dostojanstveno zdržite, da je to velik zgled za vaše najbližje, da vam prav to nerešljivo trpljenje hoče povedati nekaj pomembnega v vašem življenju... in z neštetimi drugimi mogočimi oblikami smiselnega stališča. Hvaležno in kar se da odprto sprejemajte naklonjenost in pomoč okolice v vašem trpljenju. Ne zanemarjajte verske pomoči, če le zasledite iskrico vere v svojem srcu.

● O prenašanju trenutnih bolečin in trpljenja glej tudi > Potrpežljivost in > Prenašanje življenjskih udarcev.

● O reševanju trpljenja, ki se vleče s človekom iz preteklosti, glej > Preseganje preteklosti.

● O reševanju trpljenja zaradi krivice glej > Odpuščanje, > Sprava, > Prenašanje krivice

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo)

Priporočljivo branje > Knjige o osebnostni rasti


Ključne besede: Jože Ramovš Sto domačih zdravil za dušo in telo trpljenje smisel življenja življenjski udarci nesreče tragika preseganje samopomoč pogum 



Ta izjemna knjiga vsebuje 23 nadvse navdihujočih poglavij, ki bralca motivirajo in vzpodbujajo k finančni svobodi
Mavrični svet barv za otroke. Poučna otroška knjiga, ki otrokom predstavi barvne osnove in barve v naravi preko prikupne zgodbice o mavrici in malih šolarjih
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Človek je kot roman: do zadnje strani ne veš kako se bo roman končal. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi bilo vredno prebrati.

Jevgenij Zamjatin